Dušan Rutar
Številne raziskave odnosov med človekom in zunanjim svetom so doslej postregle z zanimivimi in celo vznemirljivimi vpogledi v razmerja, ki nastajajo, ko uporablja človek jezik, ker je simbolno bitje. Z rabo jezika namreč nastajajo nova razmerja, se rojevajo novi načini zaznavanja in razumevanja sveta oziroma realnosti, ki jih živali ne poznajo, saj ne uporabljajo jezika, kot ga uporablja človek. Za razumevanje hendikepa je zato zelo pomembno, da jih poznamo in razmišljamo o njih, kajti brez takega razmišljanja smo obsojeni na spontane, refleksne odzive tako na svet kot na telo, posledice pa so stare in dobro znane: delitve na normalno in deviantno, sprejemljivo in nesprejemljivo. V takih primerih so ljudje prav tako spontano prepričani, da so delitve naravne, objektivne, neodvisne od njih in celo večne.
Z globokim vpogledom v naravo razmerij med človekom kot simbolnim bitjem in realnostjo tako spontano odzivanje sicer ne bo dosti manjše, saj bo vselej živelo veliko ljudi, ki jih vpogledi ne bodo zanimali, bomo pa vsaj pri sebi naredili, kar je v naši moči, da zares razumemo, kaj se zgodi s človekovim odnosom do sveta, ko usvaja jezik in ga nato uporablja.
Zaradi rabe jezika se dogaja vsaj tole.
Prvič. Besede, ki jih uporabljamo, proizvajajo pomen, zato ni vseeno, katere uporabljamo. Če rečemo invalidnost, ustvarimo drugačen pomen, kot če uporabimo besedo hendikep. Z rabo besed in stavkov tako vselej tudi nekaj naredimo, ker so besede namenjene drugim ljudem.
Drugič. Jezik nam pomaga opisovati svet na najrazličnejše načine, lahko smo znanstveniki, pesniki, umetniki, filozofi, in ima vlogo proteze. Zdi se, da je ne potrebujemo, obenem pa smo povsem odvisni od nje. Omogoča razumevanje sveta, obenem pa ustvarja razdaljo, zaradi katere imamo vtis, da nimamo neposrednega odnosa do sveta in da ga ne moremo pojasniti brez ostanka.
Tretjič. Zaradi jezika nimamo občutka, da povsem obvladujemo zunanji svet oziroma realnost, obenem pa nam prav jezik omogoča, da ga skušamo dojeti in mu pripisovati pomen oziroma smisel.
Četrtič. Jezik omogoča in zagotavlja iluzije o svetu, ki ga skušamo razumeti. To so nujne iluzije, ki jih ne smemo izgubiti, saj z izgubljenimi iluzijami izgine tudi možnost opisovanja in razumevanja sveta.
Obstajajo torej nujne iluzije, ki jih ljudje kot uporabniki jezika moramo imeti. Skrbeti moramo zanje, kajti brez njih smo izgubljeni v svetu, ki ga ne moremo razumeti.
Kaj pomeni skrbeti za nujne iluzije?
Skrb za nujne iluzije je najprej skrb za jezik, za rabo besed, za tvorjenje stavkov, ki so vselej nekomu namenjeni, kot rečeno. Ker so mu namenjeni, je drugi človek zelo pomemben, kajti od njega je odvisno, kako razume naše besede in stavke. Vse to je pomembno zlasti zato, ker kot uporabniki jezika potrebujemo drug drugega in iluzijo, da se tudi razumemo.
Še pomembnejše pa je ohranjati občutke in morda iluzijo, da z rabami jezika uspešno vstopamo v neskončno polje Velikega Drugega, v katerem ustvarjamo nujne občutke in ideje, da je naše opisovanje in razumevanje sveta vsaj za silo ustrezno.
In kakšno zvezo ima vse skupaj s hendikepom?
Izjemno pomembno, kajti hendikep ni v orisani perspektivi nič drugega kot nujna odvisnost vsakega človeškega bitja od Velikega Drugega, od verjetja, da jamči za pomen in smisel naših besed oziroma stavkov.
In v neskončnem polju Drugega je vsaka delitev na normalne in deviantne nujno začasna, naključna, arbitrarna ter kot taka nepomembna.
