Dušan Rutar
Zgodovina filozofske misli nam je že postregla z dobrimi idejami o dobrem, o dobrem življenju, o pravičnosti in družbeni pravičnosti. Različni avtorji se še vedno ne strinjajo glede marsičesa, kar je povezano s temi idejami, toda to nam ne preprečuje, da ne bi razmišljali o perečem sodobnem problemu, ki zajema hendikep, zastopnike in zastopnice hendikepa ter idejo pravičnega, dobrega življenja. Ljudje pogosto mislijo drug za drugega, da so nenormalni, da je z njimi nekaj narobe, da bi se morali spremeniti in poboljšati. Tako mislijo o drugih ljudeh, včasih pa celo o sebi. Drugačno izhodišče ne le za razumevanje dobrega, temveč tudi za dobro življenje pa dobimo, če se premaknemo drugam in vzamemo v roke drugačno miselno orodje.
Namesto da obremenjujemo drug drugega, kdo je normalen in kdo ni, kaj je normalno in kaj ni, kaj domnevno počnejo vsi drugi ljudje, je bolje skušati globoko dojeti tole.
Vsak človek ima dostojanstvo in moralno vrednost. Ne najdemo namreč dobrega razloga, da bi rekli, da to velja samo za nekatere ljudi, za druge pa ne; zgodovina je pravzaprav polna ravno takega razlikovanja in izključevanja.
Vsakemu človeku torej že ob rojstvu pripišemo dostojanstvo in moralno vrednost. Lahko se zgodi, da človek s svojim delovanjem kasneje vse to izgubi, na primer Hitler, toda to je uvod v drugo zgodbo.
Vsak človek je nesporno tudi socialno in družbeno bitje, kar pomeni, da je naravnan k življenju z drugimi ljudmi. In nič ni narobe, če dodamo, da si vsakdo želi biti tudi srečen ali pa bi si vsaj lahko želel.
Sedaj imamo v rokah močno miselno orodje za razmišljanje, kaj je dobro in kako živeti dobro življenje.
Torej.
Dobro je, če človek globoko razmišlja in skuša dojeti, kaj pomeni dostojanstvo vsakega človeka, kaj je njegova moralna oziroma etična vrednost, kako spoštovati željo drugega človeka, da bi živel srečno življenje.
Zoper ne sme biti nobenega nesporazuma. Hitler ni imel pojma, kaj pomeni srečno življenje, kaj je dobro in kako spoštovati druga človeška bitja.
Kdor vse to dojame, je že na dobri poti, da ne skuša skrbeti le za lastno dobro, temveč vgradi v svoje življenje naravnanost k dobremu drugih ljudi. V nekem posebnem smislu jim daje prednost, saj obenem tudi razume, kako pomembno je razumeti, da je vsak človek kot socialno bitje še za nekoga drugega, ne le zase.
