Dušan Rutar
Hendikep, ki torej ni disability in ni sinonim za invalidnost ali posebne potrebe ali oviranost, je tesno prepleten z razmišljanji o naravi resnice in njenem status znotraj občestev. Naj povem, kaj s tem mislim. Začetna povezana je lahko umljiva. Resnica je povezana z idejo dobrega življenja, hendikep pa tudi. Kako je to mogoče reči, če se zdi, da je hendikep motnja, defekt ali oviranost?
Res je, da se tako zdi, a vtis je napačen. Kot je pogosto napačno spontano prepričanje ljudi o tem ali onem, prepričanje, da vedo veliko ali celo zelo veliko tudi takrat, ko se motijo.
Če reče Sokrat, potem ko dolgo razmišlja, da zagotovo ve samo to, da ničesar ne ve, sklepamo, da o vsem drugem sicer verjetno nekaj ve, saj je nemogoče, da bi bil povsem neveden, toda obenem ni prepričan, da je to, kar ve, tudi resnično. Ne moremo torej reči, da Sokrat ne ve ničesar, rečemo lahko le, da ni povsem prepričan, da kaj zares ve, da je to, kar sicer ve, tudi resnica. Podobno lahko rečemo za hendikep, ki ni motnja ali defekt ali celo bolezen.
Doslej smo že ugotovili, da je hendikep beseda, s katero označujemo človekov posebni odnos do življenja ali eksistence, do realnosti. Njegov odnos je tak, da ima ves čas občutek, da lahko naredi še nekaj, da lahko preseže dana stanja, da lahko nekaj spremeni, da ga torej v življenju nekaj žene, da se razvija ali spreminja. Hendikep pomeni, da ne ve čisto natančno, kaj ga žene, da ni čisto prepričan, da ve, kaj ga žene. Čuti, da ga žene, to pa je tudi vse. To je zelo pomembno in je obenem dovolj.
V radikalnem smislu ne more vedeti, kaj naj stori, da preseže dana stanja. Pravimo, da je v temelju hendikepiran, negotov. Mora tvegati, prevzeti tveganje na svoja pleča. To je hendikep.
Možne so različne oblike drugačnega, novega delovanja, vedenja, življenja, toda človek ne more vedeti vnaprej, kaj naj stori, katera od vseh možnosti je najbolj prava ali celo edina prava.
Obstaja možnost novega – ni ne prava ne neprava, je zgolj formalna možnost. Ni dana vnaprej, ustvariti jo moramo, uresničiti jo moramo s svojim delovanjem. Če ne storimo ničesar, ne obstaja, ne obstaja niti kot abstraktna matematična možnost.
Ljudje, ki zastopajo hendikep in čutijo, kaj to je, povsem vseeno je, ali so invalidi, geji, lezbijke, utrujene gospodinje, ostareli možje, temnopolti, svetlopolti, verni, neverni osebki, preprosto ni pomembno, imajo posebno izkušnjo.
To je izkušnja univerzalnega. Resnice jim ne ponudi Bog, v občestvu jo zastopajo sami. Zastopajo jo kot singularnosti, neponovljive posebnosti, ki premorejo dovolj poguma, da živijo drugače. S tem zastopajo možnost drugačnega sveta, drugačnega življenja, drugačnega delovanja, drugačnega občestva, drugačnih medsebojnih odnosov – vse to v resnici. Zastopajo idejo dobrega življenja.
Hendikep je kajpak tudi to, da večina ljudi spontano zavrača tako delovanje in vztrajanje v resnici oziroma hendikepu. Vztrajanje je sicer dobro, ker samo resnica omogoča dobro življenje, toda ljudje ga kljub temu pogosto zavračajo, ker jih meče iz njihovega udobja, iz njihovih stanj, v katerih se oklepajo mnenj, iluzij, fikcij in vraževerja, čeprav morda obenem celo vedo, da jim tako vztrajanje ne zagotavlja dobrega življenja.
Morda je ljudem preprosto vseeno, ali živijo dobra življenja ali pač ne, ali pa so nemočni, da bi v svojih življenjih kaj spremenili v luči resnice.
