Dušan Rutar
Uživam v prebiranju dobre knjige. Njen naslov je: Extraordinary Bodies. Spisala jo je Rosemarie Garland Thomson.
Knjiga je dobra zlasti zato, ker njena avtorica zavrne medicinsko razmišljanje o telesu in hendikepu kot preozko ter razvija nov, drugačen, širši način razmišljanja o obojem. Razmišljanje o hendikepu, pravi, je bolj diskurz o družbeni manjšini kakor o medicini in medicinskem razumevanju telesa; lahko je tudi o njej, kajpak, saj je del družbenega življenja ljudi.
Ko zamenjamo perspektivo in začnemo gledati na hendikepirano telo na nov, svež način, ko nismo več ujetniki klišejev, se nam odpirajo obzorja, o katerih pred tem niti sanjamo ne. In si ne zastavljamo vprašanj o družbenem izključevanju hendikepa, celo zatiranju hendikepiranih teles in povezovanju hendikepiranega telesa z nemoralnostjo. Zlasti pa nam ni jasno, zakaj obstajajo družbeni spektakli in zakaj se v njih ljudje včasih norčujejo iz hendikepiranih teles.
Odpiranje novih obzorij je osvobajajoče, čeprav je tudi boleče, saj pomeni izgubljanje iluzij in napačnih prepričanj. Pomeni osvobajanje duha in razmišljanja, čutenja, doživljanja in razumevanja – ne le hendikepa in telesa, temveč tudi nas samih.
Libertarne pripovedi o hendikepu in telesu, kot jih imenuje avtorica knjige, so pripovedi o življenju ljudi, ki se jih drugi ljudje bojijo, se iz njih včasih norčujejo, jih pomilujejo, zlasti pa se jim izogibajo. Popularna kultura je zato polna zgodb, podob in izrazov odpora, ki jih lahko vzamemo pod drobnogled in se tako veliko naučimo ne le o naravi hendikepa, temveč tudi o naravi ljudi, ki ga skušajo odstraniti, zanikati in celo utajiti.
Družbeno izključevanje hendikepa zato krepi prepričanja ljudi, da so hendikepirana telesa posebej ranljiva, da obstajajo na robovih družbenega življenja in da trpijo. Medicinsko znanje jim ne more pomagati pojasniti družbenih dejstev, ne pomaga jih razložiti zgodovine izključevanja hendikepiranih ljudi, zlasti pa jim ne koristi, ko se soočajo z vprašanjem, kaj bo, ko bodo sami stari, onemogli in betežni – hendikepirani torej.
Avtorica je spisala še knjigo Staring: How We Look (2009) in uredila zbornik z naslovom Freakery: Cultural Spectacles of the Extraordinary Body (1996). Obakrat se spopada s kulturnimi vzorci vedenja in razmišljanja ljudi, ki nikakor ne morejo preseči spontanega zavračanja hendikepiranega telesa in medicinskega pogleda nanj.
Tako zavračanje ni pomembno le, ko govorimo o hendikepu, temveč je pomembno vselej, ko razmišljamo o prepričanju, da so nekatera telesa tako drugačna od drugih, da jih ne moremo pustiti pri miru, temveč moramo z njimi nekaj narediti.
Ljudje sicer ne vedo, kaj bi bilo treba narediti, zato zgolj nemočno zrejo v hendikepirana telesa, ko se srečajo z njimi, ali pa se prepuščajo spektakelski zabavi, ko se okoli njih zbirajo množice in se zabavajo.
Foto: Frida Kahlo, Ranjeni jelen (kronična telesna bolečina)
