Dušan Rutar
Obstaja posebna izkušnja. Človek jo dobi, ko se znajde med dvema svetovoma. Morda ima najprej izkušnjo življenja in sveta, ki jo ima za normalno; to je običajna, vsakdanja, navadna izkušnja sveta, za katero verjame, da jo imajo tudi drugi ljudje. Potem se nekaj zgodi, spremeni. Sooči se z nečim, kar je onkraj normalnosti, z nečim, česar ni na zemljevidu vsakdanjega, normalnega življenja. Tega nečesa drugega sprva ne prepozna, ne razume, ne more razložiti; to nekaj je drugo. Obstaja torej izkušnja življenja med normalnim življenjem in drugim. Hendikep je posrednik med obema. Še enkrat vidimo, da hendikep ni invalidnost in ni defekt. Je namreč posrednik. Omogoča razmišljanje o normalnem (na primer o normalnem telesu) in deviantnem (o telesu na primer, ki odstopa od normalnosti).
Hendikep ni deviantno telo, saj je posrednik med enim in drugim telesom. Kaj to pomeni?
Hendikep kot posrednik pomeni, da je na primer viktorijanska histerija nekaj drugega kot femininost žensk (ali moških). Omogoča razmišljanje o ženskosti, toda obenem potiska samo razmišljanje onkraj vsakdanjega razmišljanja, naprej, k drugemu. Enako velja za biološki rasizem, v imenu katerega razglašajo nekatera telesa za manj vredna.
Tako potiskanje onkraj je nujno, kajti ko se ljudje navadijo na izkušnje vsakdanjega življenja, postanejo počasi slepi. Vidijo, kar morajo ali hočejo videti, ne vidijo drugega. Naj zapisano ponazorim s primerom.
Če si natančno ogledamo sliko, ki jo je naslikal nizozemski slikar Pieter Bruegel starejši leta 1568 (De parabel der blinden ali Prispodoba slepih), zlahka ugotovimo, da slikar dejansko upodablja prispodobo, znameniti Jezusov izrek: Pustite jih! Oni so slepcem slepi vodniki. Če pa slepec slepca vodi, padeta oba v jamo (Mt 15,14).
Slikar torej ne upodablja le slepih ljudi, kakršne je bilo mogoče videti leta 1568, saj upodablja tudi parabolo, prispodobo; z eno potezo torej naredi dvoje.
Jezus namreč ne misli na ljudi, ki zaradi okvarjenih oči dobesedno ne vidijo, temveč misli na vsakega človeka, ki sicer lahko izvrstno vidi, pa je kljub temu, metaforično vzeto, slep.
Slep je vsak človek, ki ne vidi drugega. Če vodi druge slepe ljudi, jih pravzaprav ne vodi nikamor, saj ne vidi drugega, obenem pa je že jasno, da bodo prej ali slej družno pristali na dnu jame, ki je prispodoba za več istega.
Natanko zato je nemogoče narediti to, kar bi morda najbolj želeli narediti: povrniti disabled body, hendikepirano telo v stanje domnevne izvirne, prvotne celosti, celovitosti, nepoškodovanosti. Tako razmišljanje pomeni, da slepi slepega vodi. Ideja je namreč zgrešena, napačna, neustrezna, ker take prvotne celosti ni, ne obstaja, nikoli ni obstajala; obstaja le v mitu.
Hendikepirano telo zato ni izvzeto iz socialnega in družbenega življenja kot deviantno, tako prepričanje je zmotno, in telesa, ki živijo znotraj družbenega okvira, niso normalna, ker so cela, nepoškodovana. Delitev teles na normalna in deviantna je naključna, zgodovinsko posredovana, je učinek interpretacije, ki je vselej lahko tudi drugačna.
Slika: Pieter Bruegel starejši (De parabel der blinden, 1568)
