Dušan Rutar
Morda je treba na vse skupaj pogledati še iz drugega in zelo drugačnega zornega kota. Hendikep je namreč od nekdaj povezan s podobami trpljenja in bolečine. Poglejmo v zgodovino in videli bomo veliko podob, ki dokazujejo oziroma ponazarjajo zapisano. V antičnem svetu trpijo celo nekateri bogovi, tako zelo so podobni ljudem. Trpijo književni junaki, dramski junaki, filmski junaki, resnični kralji in kraljice, nikomur ni prizaneseno. Če ne trpijo zaradi telesne pohabe, trpijo zaradi duševnih težav; če ne trpijo zaradi revščine, trpijo duhovno. Trpijo zaradi nesrečne ljubezni, zavrženosti, ker jih od doma poženejo očetje ali matere. Janko in Metka tako ostaneta sama v gozdu, kjer naj bi ju nekdo našel in posvojil. Bolj verjetno seveda je, da se izgubita in umreta od lakote. Čarovnica skuša Janka kar skuhati v kotlu. Nore ženske imajo v srednjem veku in ponekod še danes za čarovnice, kurijo jih na grmadi. Morda niso nore in so modre, toda nič ne pomaga. Ladijski kapitani imajo pogosto eno samo nogo, eno samo oko, eno samo roko. Vojni veterani uporabljajo bergle, vozičke in druge pripomočke, s katerimi si pomagajo, potem ko preživijo vojni pekel in branijo domovino pred nikoli-se-čisto-natančno-ne-ve katerim sovražnikom. Nekdanji sužnji nosijo znamenja biča na svojih hrbtih, nekdanje sužnje spreminjajo v spolne sužnje. Slepi modreci živijo v oddaljenih jamah, kamor zaidejo redki ljudje, otroci s poškodovanimi možgani blodijo po svetu. Bolni ljudje morajo živeti daleč proč od javnih oči, da ne delajo sramote.
Kljub temu še vedno govorijo o ranljivih družbenih skupinah, o ljudeh s posebnimi potrebami, kot da so le nekateri redki posamezniki tako nesrečni, da sodijo v to kategorijo.
Zakaj ne bi zamenjali pogleda in rekli, da so take kategorije začasne, provizorične, morda za silo kdaj pa kdaj koristne, v glavnem pa nepotrebne.
Nepotrebne in celo škodljive so zlasti takrat, ko aktivno pomagajo ljudem ohranjati prepričanja, da so hendikepirani ljudje drugačni in so kot taki nebodijihtreba. Taki so na tri možne načine.
Prvič. Hendikepirani človek je drugačen, ker je hendikep kazen za storjeno napako ali pa je poosebljeno zlo. Drugič. Hendikep je nekaj, kar naredi sicer normalne ljudi žalostne, depresivne in zagrenjene, lahko pa tudi zlobne. Tretjič. Hendikepirani ljudje zavidajo normalnim ljudem njihova normalna življenja, zato jih lahko tudi uničijo.
V vsakem primeru se jim je dobro ogniti v čim večjem loku. Naj podobe lepega, srečnega in zadovoljnega življenja preplavijo vsakdanjo realnost. Problem je le, ker se vsak človek prej ali slej sooči s trpljenjem in z bolečino, kar pomeni, da za vsakega človeka lahko napoči čas, ko je izključen in sam.
