Dušan Rutar
Hendikep je, zelo paradoksno, bolj povezan s svobodo človeškega bitja kakor z njegovo nezmožnostjo, invalidnostjo, ubogostjo, mizerijo zaradi drugačnosti in izključenosti iz družbenega življenja, ranljivostjo in potisnjenostjo na rob. Moje delo je že dolgo časa povezano z ljudmi, ki na tak ali drugačen način zastopajo hendikep. Pri tem mislim na spoznavno ali epistemološko prakso in na družbeno, aktivistično prakso, ki sem se ji zavezal pred evropsko javnostjo davnega leta 1991, ko sem v Pragi obljubil, da bom v svoji domovini skrbel za širjenje mreže in idej neodvisnega življenja hendikepiranih ljudi. Za delo sem moral doslej plačati določeno ceno, vendar sem jo plačal voljno, saj nisem bil naiven in nisem romantično verjel, da bo moje delovanje, pisanje in predavanje sprejeto z odprtimi rokami. Tamle zunaj bo namreč vedno dovolj ljudi, ki ne bodo imeli ušes za nove ideje, in vselej bodo živeli ljudje, ki bodo sicer dobro vedeli, da so ideje dobre, pa bodo še vedno z vsemi štirimi proti njim.
Zastopanje hendikepa nujno pomeni soočanje z zgodovino in z aktualno družbeno danostjo, kajti ta je ujeta v imaginarije, fikcije in ideološke prakse. Tako soočanje pomeni tudi postavljanje pod vprašaj položajev ljudi, ki so varni, udobni in močni. Zgodovina je namreč nenehno spreminjajoči se proces, zastopanje hendikepa pa je obljuba sprememb na bolje. Ni nujno, da vsi ljudje želijo take spremembe.
Spremembe na bolje imenujemo blagostanje vseh ljudi, ne le nekaterih, na primer elit. Pomenijo preoblikovanje sveta, njegovo spreminjanje. Tako spreminjanje je sicer nujno potrebno, kajti živimo v družbah, ki so notranje razcepljene in polne kontradikcij, družbenih nepravičnosti in neracionalnih hierarhij. Vselej zato obstaja potreba po alternativi.
Potreba po alternativi pa ni muhavost in ni fikcija, saj izhaja iz potrebe po spoznavanju resnice družbenega življenja. Ta ni vselej razvidna. Prav nasprotno, obstajajo močne težnje in mehanizmi, ki omogočajo, da ravno ni razvidna, da je prikrita, zavita v ideološke zgodbe in prakse, žargon in novorek.
Razmišljanje o resnici družbenega življenja je kajpak zavezano možnosti napake, zmote – tako kot vsako iskanje resnice. Razumeti svet okoli sebe zato pomeni tudi razumevati lastno razumevanje in pomeni učiti se na svojih napakah.
Tako učenje je zavezano etičnosti odgovornosti, ki je odgovornost do drugega človeškega bitja. Tu je jedro teorije hendikepa. Če je posameznikova svoboda vselej svoboda, da misli drugače, kot je nekoč dejala Rosa Luxemburg, potem je jasno tudi tole.
Zastopanje hendikepa pomeni vesti se drugače, delovati drugače, misliti drugače. V tem je svoboda, zato je hendikep vzvod svobode, ne depresivnost zaradi drugačnosti in izključenosti. Obenem je tudi ključni vzvod novih kolektivnih subjektivnosti ljudi, novih načinov skupnega življenja in delovanja, ki ne prenesejo izkoriščanja, hierarhij in družbenih nepravičnosti.
