Dušan Rutar
Obstaja ideja o sprejemljivi razliki. To je razlika, na primer med dvema človekoma, ki jo je mogoče sprejeti in z njo produktivno živeti. Zaradi take razlike nihče ni prizadet in nihče je ne skuša zmanjšati ali celo odstraniti. Nasprotno, razlika je vir zadovoljstva, miru in celo sreče.
Ljudje, ki lahko živijo tako idejo, nikogar ne izključujejo, zato med njimi ni potrebna inkluzija. Zanjo se je treba boriti le tam, kjer ljudje razlik ne morejo ali ne znajo sprejemati, ker verjamejo, da niso sprejemljive, da so torej prevelike.
Meja je tanka. To je meja med sprejemljivo in nesprejemljivo razliko. Če imamo občutek, da razlike nikakor ne moremo sprejeti, imamo na voljo le dve možnosti. Prvič. Odselimo se drugam, kjer takih razlik ni ali vsaj verjamemo, da jih ni in jih ne bo. Drugič. Razliko skušamo zmanjšati, v najbolj radikalnem primeru tako, da domnevnega nosilca razlike tako ali drugače odstranimo.
Obstaja tudi tretja možnost. Razlika je namreč med dvema človeka, in je ni mogoče odstraniti, saj ni predmet, objekt, ki ga pač prestavimo ali uničimo. Tretja možnost je zato radikalna, obenem pa je tudi nujno potrebna. Da spremenimo svoj pogled na razliko tako, da ni več nesprejemljiva, temveč postane sprejemljiva. A čemu bi to naredili?
Da bi spremenili svoj pogled, moramo imeti najprej interes, da to zares naredimo. Interes seveda imamo ali ga nimamo. Lahko pa se nečesa naučimo.
Lahko se naučimo, da je orisano spreminjanje pogleda nujno. Normalno telo je namreč zgolj ideal, ki ga ne uteleša prav nihče. Že zdavnaj so dokazali, da je to nemogoče, ker bi moral en sam človek poosebljati številne dejavnike ali norme, ki skupaj tvorijo tako telo. Človek lahko pooseblja enega ali morda dva dejavnika, ne more pa jih več. Če ima na primer mišičast raven trebuh, ima kriv nos; če ima idealne obrazne poteze, ima morda prekratke noge. Če ima moški atletsko postavo, je plešast, če ima ženska idealne obline, ima premalo mišic – če ima dovolj mišic, ima premalo oblin.
Vsako telo torej odstopa od normalnega telesa. Tako je univerzalno spoznanje.
Razlike so torej nujne, to pa pomeni, da je samo od nas in našega načina razlaganja razlik odvisno, ali so te sprejemljive ali ne. Mi smo tisti, ki se naučimo sprejemati razlike. Možno je kajpak, da se tega nočemo naučiti.
Tako razmišljanje pa nas privede do izjemno pomembnega spoznanja in vpogleda v naravo naših teles.
Če ne obstaja normalno telo, obstajajo različna telesa. Obstajajo torej telesa, ki prej ali slej, tako ali drugače potrebujejo – protezo. Ne potrebujejo je, da bi postala normalna, saj to ni mogoča, potrebujejo jo, ker ravno ne morejo postati taka.
Proteza je lahko mehanska, lahko je računalniško vodena, lahko je lesena, ni pomembno. Pomembno je, da je šele telo s protezo dopolnjeno telo. Ni celo telo, če smem uporabiti ta žargonski izraz, je pa dopolnjeno, kar pomeni izhodišče za interpretacijo ali razlago telesa kot v osnovi, v izhodišču hendikepiranega.
Hendikepirano telo, telo, ki zastopa hendikep kot razliko, je torej paradigma telesa. Ni deviantnost, ni posebnost, ni nenormalnost, ampak je natanko to, kar telo sploh lahko je. In kot tako potrebuje protezo.
Še vedno pa bo samo od nas odvisno, kako bomo poskrbeli za svojo motivacijo za spreminjanje lastnih obzorij in sprejemanje razlik.
Dejstvo je, da vsak človek lahko kadarkoli zavrne možnost, da bi pri sebi karkoli spremenil – na primer pogled na telo.
