Blogi v nobenem primeru ne izražajo mnenj ustanove (CIRIUS Kamnik)
ali Evropske unije; predstavljajo izključno mnenja avtorjev.

ponedeljek, 25. maj 2020

Hendikep in vzgoja

Dušan Rutar

Vzgoja in izobraževanje otrok še vedno slonita preveč na: pridnosti, ubogljivosti, želji po dobrih dosežkih na testih in dobrih ocenah, sledenju družbenim normam ali konformizmu. Ironično je, da pomeni hendikep tudi natanko to. Pomeni namreč oviranost, da bi človek sledil lastni nezavedni želji, da bi bilo njegovo delovanje na njeni ravni, da ne bi odstopal od nje, da ne bi popuščal. Nezavedne želje ne moremo razumeti brez etičnosti in te ne brez nezavedne želje, brez odgovora na vprašanje, kaj človek zares želi, tudi če tega ne ve. Kaj torej želi človek v resnici, ne v družbenih imaginarijih, v svetu fikcij, iluzij, zapeljevanja in vsakdanjega ideološkega nagovarjanja?
Narava hendikepa nam tako pove, da je dobra vzgoja nekaj drugega, drugačnega. To je vzgoja za duhovnost, ki ni nič drugega kot vzgajanje za seganje k obzorjem duha in onkraj njega. In če je duh neskončen, kar najverjetneje je, pomeni seganje v neskončnost. Končno človeško bitje tako lahko sega v neskončnost, a le, če sledi nezavedni želji. Dobra vzgoja je torej vzgoja za nezavedno željo.

Taka vzgoja je obenem prizadevanje, da bi otrok sledil visokim etičnim in spoznavnim standardom. Slednji so zavezani metodološkemu dvomu in znanosti, prvi etičnosti kot skrbi za drugega. Spoznavanje sveta je zahteven in nikoli končan proces, ki ni mogoč, če človek ne dvomi, če se ne nauči dvomiti. Kdor prehitro verjame, ne dvomi, zato ve premalo in bi lahko vedel več, če bi znal ustrezno dvomiti. Ustrezno dvomiti pa zna le, če se tega nauči.

Ljudje so še vedno preveč navajeni ubogati avtoritete, tega pa se naučijo že kot otroci. Sledijo odraslim in se ne sprašujejo, kam vodi pot, po kateri hodijo. Morda se jim zdi, da je pot prava, ker je široka in dobro uhojena, toda nikakor ni nujno, da se ne motijo.

V tej perspektivi je zelo dobro gledati slike, pod katere je podpisan Pieter Bruegel starejši. Njegove pripovedi, kajti prav o njih lahko govorimo, so skoraj vedno simbolično poudarjene z reko, ki se izgublja v daljavi in sega k obzorju.

Seganje k obzorju je povezano z naravo hendikepa, toda prav zato je produktivno. Omogoča nova spoznanja in nove ideje o etičnosti, o tem, kaj pomeni skrb za drugega človeka, brez katerega noben posameznik ne more odrasti, da bi segal k obzorjem, se učil in spoznaval svet.

Slika: Pieter Bruegel st.