Deklica Ruby ima izjemno redek sindrom. Imenuje se Strømmejev sindrom. Tako se imenuje zato, ker ga je prvi opisal norveški pediater Petter Strømme. Povzroča ga genetska mutacija. Na vsem svetu ga ima samo nekaj več kot deset ljudi. Ruby je med njimi. Njena mama pravi, da je Ruby skromna oseba. Da želi biti ljubljena in sprejeta. Nič drugega.
Sprašujem. Ali ne velja to za vsakega človeka? Je možno, da bi vsi ljudje živeli tako skromno, da bi želeli biti ljubljeni in sprejeti in da bi znali ljubiti in sprejemati drug drugega? Je to tako nemogoče? Kako se lahko pogovarjamo o visokih idealih, kot so empatija, sočutje, demokracija, solidarnost, če pa ne zmoremo ljubiti drug drugega in se sprejemati?
Kar storite najmanjšemu izmed sebe, storite meni, naj bi nekoč rekel Jezus Kristus. Resnično, Jezus je že najmanjši izmed nas. Ničesar ne želi za sebe, ni povzpetniški in nima nobenega kapitala.
Ali pač. Njegov kapital so medsebojni odnosi z učenci. Ki niso njegova last, saj ni kapitalist, obenem pa so učenci svobodni, da sprejemajo nase simbolne mandate. Ali jim ne naroči Jezus na koncu, naj odidejo na vse strani sveta in pričujejo zanj?
Kaj pomeni pričevati za JK-ja? Pomeni pričevati za ljubezen, ki je v svetem duhu; pomeni pričevati za svetega duha, ki je neskončne, v njem pa imata prav posebno mesto zmožnost ljubiti drugega človeka in zmožnost sprejemati ga.
Pomeni pa tudi pričevati za odprtost sveta, da bi bil svet bolj odprt. A saj svet je že bolj odprt, le ljudje niso. Da bi bili torej ljudje bolj odprti. O tem govorimo, ko mislimo na odprtost, ko razmišljamo, kaj nam želi iz davnine sporočiti Jezus.
Vse skupaj je pravzaprav zelo preprosto: ljubiti drugega, sprejemati ga, biti odprt. To so tri koordinate življenja, ki jih kajpak lahko tudi zavrnemo, toda potem je vprašanje, kaj nam še ostane, kaj imamo na voljo, da podelimo svojemu življenju pomen in smisel.
V vsakdanjem življenju pa se zdi, da je težko sprejemati drugega človeka, da je težko biti odprt in da je zahtevno ljubiti. Toda če je to tako zelo težko, kaj nam potem sploh ostane? Kako naj živimo, da bomo izpolnili svoj vek in da ne bomo zgolj zapravljali časa, ki nam je dan?
Iz davnine se oglašajo antični filozofi in nam odgovarjajo. Na primer Sokrat.
Ljudje naj bi se naučili živeti tako, pravi, da se vsaj kdaj v življenju pojavi kaj novega, da ni vselej vse približno enako, da je dan podoben prejšnjemu dnevu, da se torej zgodi preobrazba, premik, da vznikne novo pričakovanje.
Kaj pomeni vznik novega? Pomeni možnost, da si človek pove drugačno zgodbo o svetu, o nas samih, o tem, kar se dogaja, da seže onkraj podatkov in dejstev in znanstvenih enačb.
Deklica Ruby morda intuitivno čuti, da pomeni ljubiti in sprejemati druge ljudi prav to: znati povedati drugačno zgodbo od teh, ki se sicer nenehno vrtijo.
A da bi znal človek povedati drugačno zgodbo, mora biti smel in vsaj malo predrzen.
