Blog nastaja v okviru projekta, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada. Operacija se izvaja v okviru Operativnega programa za izvajanje evropske kohezijske politike v obdobju 2014-2020, prednostna os Socialna vključenost in zmanjševanje tveganja revščine, prednostna naložba Aktivno vključevanje, tudi za spodbujanje enakih možnosti ter aktivne udeležbe in povečanje zaposljivosti.
ali Evropske unije; predstavljajo izključno mnenja avtorjev.
petek, 19. januar 2018
Brez skrbi ali sto skrbi
Darwinova nagrada je šaljivo, cinično, hkrati pa tudi dobesedno smrtno resno priznanje posameznikom za njihove izjemne dosežke in prispevke na področju evolucije človeške vrste. To dosežejo nagrajenci z lastno odločitvijo in izločitvijo svojega genskega zapisa iz genskega sklada človeške vrste. Gre za ultimativno žrtvovanje. Nagrajenci zaradi lastnih nespametnih dejanj namreč bodisi umrejo, bodisi postanejo sterilni. Eden od opisov te nagrade nam razloži, da Darwinovi nagrajenci eliminirajo same sebe na skrajno nespameten način in tako povečujejo verjetnost dolgoročnega preživetja naše vrste.
četrtek, 18. januar 2018
Razvoj nevihte
Dr. Dušan Rutar
Vremenoslovci za danes, 18. januar, napovedujejo dnevne temperature, ki bodo ponekod dosegle 11 stopinj Celzija. Nad ničlo. Pred nekaj tedni je izšla knjiga z naslovom The Progress of This Storm (Verso, 2017), pod katero je podpisan švedski raziskovalec in profesor na univerzi Lund, Andreas Malm. Podnaslov knjige je Nature and Society in a Warming World. Napoved vremenoslovcev in ta knjiga sta povezani na prav poseben način: naslov knjige govori o razvijajoči se nevihti, vremenoslovci govorijo o sončnem in toplem vremenu, ki ni značilno za sredino januarja na tej geografski širini. Še pomembnejša pa je tale ideja: fosilni kapitalizem ni od Boga poslan in danes je bolj kot kadarkoli jasno, da moramo na podnebne spremembe odgovoriti s sistemskimi družbenimi spremembami, ne pa z zmanjševanjem izpustov toplogrednih plinov. Če ne bomo odgovorili, ker ne znamo ali nočemo, se bo nevihta razvijala naprej – morda tudi brez nas.
sreda, 17. januar 2018
Prilika o volkovih in reki
Leta 1995 so v narodnem parku Yellowstone v ZDA naselili sivega volka. Sivi volk je bil na tem področju iztrebljen okoli leta 1920. S ponovno naselitvijo volkov so nameravali zmanjšati število jelenjadi, ki se je v sedmih desetletjih odsotnosti volkov zaradi pomanjkanja njenih plenilcev tako razmnožila, da je prekomerno popasla velik del parka. Prizadevanja, da bi z odstrelom obvladovali objedanje vegetacije, so bila neuspešna.
To smo mi
Dr. Dušan Rutar
Danes bom mladim pripovedoval o čuječnosti, sočutju, etiki in kulturni inteligenci; nisem rekel, da bom predaval, saj bolj kot v predavanja verjamem v pripovedovanje zgodb. Skušal jim bom razložiti, kaj zajema beseda sočutje in kako pomembno je negovati, kultivirati sočutje – na primer v šoli ali doma, na ulici ali kjerkoli. Naslonil se bom na dela, ki jih je spisala ameriška filozofinja Martha Nussbaum in pokazala, da je sočutje povezano s tremi oblikami prepričanja ljudi: - prepričanje, da je trpljenje drugega resnično, ne pa trivialno;
- prepričanje, da si trpljenja ni povzročil sam;
- prepričanje, da je drugi človek zelo podoben meni.
torek, 16. januar 2018
Vsaka stvar je za nekaj dobra
Dr. Dušan Rutar
Ob gledanju filma Nebeško kraljestvo (Kingdom of Heaven, Ridley Scott, 2005), v katerem spremljamo krvave dogodke, ki sledijo križarskemu pohodu na Jeruzalem v 12. stoletju, mi je mahoma prišla na misel zlizana ideja, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Ideja je kajpak kliše in ni vredna počenega groša, saj nima nobene pojasnjevalne moči, toda kljub temu jo bom ponazoril z zgodovinskim primerom, ki dokazuje njeno absurdnost, obenem pa meče novo luč na resnične dogodke, zaradi katerih je umrlo na desetine milijonov ljudi po vsem svetu. In prav te dni smo lahko vnovič poslušali, da v poenotenem globalnem kapitalističnem svetu životari na desetine milijonov migrantov in beguncev, če o suženjski delovni sili niti ne govorim. Videti je, da je vedno znova nekdo izključen.
In tebi dam ključe nebeškega kraljestva
Vsakdanja izkušnja in zdravi razum nas vedno znova prepričujeta, da sta naša zavest in naš jaz tista, ki sta v središču sončnega sistema našega obstoja, saj se nam po definiciji vsiljujeta kot njegovo bistvo. Izkušnja in zavedanje samega sebe, naše enkratnosti in edinstvenosti nam tudi zapoveduje, da jo čim bolje izkoristimo. Danes se temu tudi reče, da jo čim bolje vnovčimo; ali še bolj moderno, da jo monetiziramo. To večinoma tudi prav zares počnemo in to tako, kot najbolje vemo in znamo. To praviloma pomeni, da se vedemo v skladu s trenutnimi modnimi smernicami in zapovedmi kulture, v kateri nam je podarjeno oziroma generirano izkušnjo jaza dano konzumirati. V današnjem globaliziranem svetu je to prejkone zgolj dirkanje za denarjem, beganje za fiksnimi idejami, ki jih v kolektivni samoprevari imenujemo sanje, in konzumiranje užitkov. Vse to počnemo seveda na trgih. Razumevanje zavesti in izkušnje jaza kot bistva obstoja in kot enkratne, edinstvene ter od vsega ostalega ločene bitnosti zavezuje njenega nosilca k ohranjanju in vzdrževanju te izkušnje, seveda na individualni ravni, to pa ga samodejno in nujno potiska v obrambno-napadalno ter tekmovalno držo, v najboljšem primeru pa omogoča le omejeno ali pogojno sodelovalno držo.
ponedeljek, 15. januar 2018
Napad na ljudi
Dr. Dušan Rutar
V pustolovskem, dinamičnem, zanimivem in na trenutke zelo komičnem filmu Attack the Block (Joe Cornish, 2011) spremljamo skupino najstnikov, ki sprva predstavlja tolpo mladih ljudi, za katere bi kdo gotovo porekel, da so potisnjeni na rob družbe in da predstavljajo slabo družbo, v katero človek noče zaiti. Preganja se po soseski in zlasti ponoči ustrahuje druge ljudi, oborožena z noži in drugimi vrstami priročnega orožja, potem pa se v hipu spremeni v nenavadne branitelje iste soseske in njenih prebivalcev pred čudnimi pošastmi iz globin vesolja, ki dobesedno padajo z neba in jih brezobzirno napadajo. Na delu je kajpak prispodoba, ki je zelo inteligentna in produktivna, zato jo velja vzeti v pretres in ugotoviti, kaj vse nam ponuja, ko se na primer sprašujemo, kdo so mladi huligani ali drugi nebodijihtreba, ki nam gredo včasih na živce, včasih pa si želimo, da jih preprosto ne bi bilo. nedelja, 14. januar 2018
Pogovor kot umetnost
Dr. Dušan Rutar
Film Columbus (Kogonada, 2017) je posebni hommage umetnosti, zlasti arhitekturi, je poetika prostorov, zgradb, javnih površin in čudoviti izraz spoštovanja narave, ki se prepleta z mestom, obdaruje zgradbe, te pa se ovijajo okoli nje tako, da je človeku v veselje bivati. Vse skupaj daje vtis nenavadne povezanosti človeškega (umetnost) in naravnega, ta pa nas navdušuje in spravlja v osuplost. Pa vendar govorim o vsakdanjih prostorih, kot so banke, knjižnice, mostovi, cerkve, bolnišnice in druge zgradbe, ki jih tudi v resnici lahko občudujemo v mestu Columbus v ameriški zvezni državi Indiana, ne le v filmu. Mesto je kot arhiv estetike, za katero so poskrbeli številni arhitekti, navezujoč se drug na drugega, svoje pa s filmom dodajata režiser Kogonada in snemalka Elisha Christian. Pogled na mesto skozi oči protagonistov, Casey (Haley Lu Richardson) in Jin (John Cho), je zato bogata paša za radovedne oči, obenem pa je tudi odpiranje prostora za poslušanje tega, kar si imata povedati in kar imata povedati nam. sobota, 13. januar 2018
Družina je za vedno
Predstavljam filma, v katerih sem užival te dni, če lahko tako rečem; mislim kajpak na filmski užitek. Prvi je neodvisni Good Time (Benny Safdie, Josh Safdie, 2017). Ne dovoli nam, da bi udobno zleknjeni uživali v podobah in na koncu rekli, da nam je všeč – ali pač ne –, temveč nas, kot številni indie filmi, na zelo poseben in brezkompromisen način sooči s protagonisti iz vsakdanjega življenja, o katerih ljubitelji filmov razpravljajo še desetletja. Taki so klasični filmi in Good Time je klasika že sedaj.
petek, 12. januar 2018
O pripovedovanju zgodb in o meji
Dr. Dušan Rutar
Sklicevanje na potrebo po inkluziji in vključevanju vseh ljudi v družbeno življenje je na prvi pogled dobronamerno, vredno hvale in napredno; človek se tako rekoč spontano strinja, da je inkluzija nekaj dobrega in da ni prav, da so nekateri ljudje, na primer ti s posebnimi potrebami, izključeni. Toda to še ne pomeni, da zares razume vse družbene, gospodarske, kulturne in civilizacijske razsežnosti takega projekta, ki so številne. Tukaj bi rad poudaril zgolj pomen nekega razcepa v človeških bitjih, ki je za zapisano odločilen.
četrtek, 11. januar 2018
Molčeči krik
Dr. Dušan Rutar
Obstaja pomen tišine; ljudje natančno vedo, kaj to pomeni, ker se lahko zavedajo lastnega trpljenja in trpljenja drugih, saj so zmožni za empatijo. Včasih se znajde človeško bitje v položaju, v katerem je priča taki krutosti, da o njej preprosto ne more govoriti, ker je enostavno nevzdržna. Aljoša iz filma Brez ljubezni (Nelyubov) tako kratko malo izgine. Ni ga več. V tem svetu dobesedno ne obstaja več, zapustil ga je, kot bi se pogreznil v zemljo. Ničesar več ne bo rekel, ker ga ni. Nihče se ne bo mogel pogovarjati z njim, ker ne obstaja več. A saj je odšel prav zato, ker se starša z njim ne pogovarjata, zlasti pa ga ne poslušata.
sreda, 10. januar 2018
Pomen jaza
Dr. Dušan Rutar
Če pomislite na vse svoje strahove in tesnobe, ki vas morda spremljajo ali celo občasno obvladujejo, na vse, česar se po malem bojite, pa si morda niti ne upate priznati, da se bojite, da se torej obenem bojite, da se bojite, potem ste že na dobri poti k razumevanju osupljive kinematografije filma Dunkirk (Christopher Nolan, 2017), za katero je poskrbel direktor fotografije Hoyte van Hoytema, podprte z izvrstno glasbo, pod katero je podpisan neutrudljivi Hans Zimmer. Ne mislim na poceni kliše, da povedo podobe več kakor tisoč besed, temveč mislim na dobro opravljeno skupinsko delo, da bi dobili gledalci nov vpogled v nočno moro, ki se imenuje vojna. Ljudje v njej umirajo, kajpada, če pa že preživijo, so njihove duše globoko ranjene. Iz tega spoznanja nikakor ne sledi, da ljudje niso ranjeni, ko ni nikjer nobene vojne. Družbena nepravičnost namreč ni vezana le na spopade, konflikte in vojne, temveč se dogaja tudi takrat, ko ljudje verjamejo, da delajo nekaj dobrega, da obvladujejo drug drugega ali naravo na primer, pri čemer se lahko tudi izključujejo; mimogrede: prvega januarja letos so znanstveniki izmerili v bližini Grenlandije rekordnih 2764 molekul metana na milijardo molekul, kar je katastrofalno veliko in ima daljnosežne posledice za celotno človeštvo, ne le na nekatere ranljive nesrečnike, ki so domnevno izključeni.
torek, 9. januar 2018
Neubogljivost
Dr. Dušan Rutar
Ko sem bil mlad, sem bral Adorna, v srednji šoli sem kupil za štipendijo izbrana dela, pod katera je podpisan Sartre, trije zvezki Marxovega Kapitala so bili med prvimi knjigami moje sedanje knjižnice, v kateri je okoli 8000 knjig, bil sem najstnik, ko sem začel poslušati punk, Bob Dylan je bil eden prvih pesnikov, katerih pesmi sem skušal prevajati v svoj materni jezik. Filmski junaki, ki so me navduševali, so bili predvsem moški, izstopal je Clint Eastwood. Zadnji film, ki me je navdušil včeraj, ima naslov Thelma (Joachim Trier, 2017). In ko rečem, da sem navdušen, mislim na nekaj zares vznemirljivega in drugačnega, na nekaj, kar dopolnjuje ne le mojo zbirko filmov, temveč predvsem ideje, s katerimi se ukvarjam, da bi bolje razumel svet, v katerem živim.
ponedeljek, 8. januar 2018
Brez ljubezni
Dr. Dušan Rutar
Naslov filma je Nelyubov (Andrey Zvyagintsev, 2017), nominiran je bil za zlati globus; režiser Andrej Zvyagintsev je poleg Aleksandra Sokurova v tem času verjetno eden najbolj znanih in uveljavljenih ruskih režiserjev. Njegov film Nelyubov ali Brez ljubezni je drama, skozi katero gre sicer marsikateri otrok – v filmu, zlasti pa zunaj njega. To je namreč zgodba o paru, ki se ločuje. Ločuje se tako, da spreminja medsebojne odnose v bojne odnose, okoli sebe pa seje nesmiselno trpljenje. Toda obenem moramo poudariti, da to ni le psihološka drama o nekaterih ljudeh in njihovih vsakodnevnih spopadih, saj ti ne živijo v praznem prostoru. To je zato tudi kritično razmišljanje o družbi, o duhu časa in o nelagodju, ki ga pri ljudeh sproža sodobno življenje, v katerem zlasti ekonomisti nenehno poudarjajo pomen tekmovalnosti in ledenega egoističnega preračunavanja, življenje, v katerem velikanske mednarodne korporacije vedno znova sovražno prevzemajo druga drugo, se izpodrivajo za tržne deleže in tekmujejo za dobičke.
nedelja, 7. januar 2018
Močnejše perspektive drugačnosti
Dr. Dušan Rutar
Film Stronger (David Gordon Green, 2017) je narejen po resničnih dogodkih, ki so si sledili, ko je leta 2013 terorist, za katerega sicer ne moremo reči, da ni bil človeško bitje, nastavil bombo ob cesti, kjer je potekal bostonski maraton, da bi v mirnem času poškodoval ali po možnosti ubil čimveč njemu povsem neznanih ljudi. Jeff Bauman (Jake Gyllenhaal) je po naključju stal zraven bombe, ker je navijal za Erin (Tatiana Maslany) maratonko, žensko, v katero je bil zaljubljen. Zaradi ljubezni je torej stal zraven in bomba mu je odtrgala nogi; sovraštvo do ljudi in ljubezen do bližnjega sta se zaradi spleta naključij srečala, če smem tako reči, srečanje pa se je zgodilo v času, ko na svetu vsako leto umre nekaj tisoč nedolžnih ljudi, ker neki drugi ljudje verjamejo, da morajo ubijati, za svoje početje pa nimajo nobenega smiselnega razloga. Nadaljevanje sledi. To je namreč zgodba o upanju in navdušenju nad življenjem, ki lahko prekvasi človeka, da postane boljši, ter povsem zasenči sovraštvo do drugačnih ljudi in zlo. In nimam razloga, da si ne bi ogledal še filma Wonder (Stephen Chbosky, 2017), v katerem nastopa deček August Pullman (Jacob Tremblay), čigar obraz je zares drugačen od večine drugih obrazov, zato je povsem na preizkušnji izraz perspektive drugačnosti, ki jih lahko povezujemo z ljubeznijo do sočloveka, ne pa s sovraštvom do njega.
Naročite se na:
Objave (Atom)


