Dr. Dušan Rutar
Predstavljam filma, v katerih sem užival te dni, če lahko tako rečem; mislim kajpak na filmski užitek. Prvi je neodvisni Good Time (Benny Safdie, Josh Safdie, 2017). Ne dovoli nam, da bi udobno zleknjeni uživali v podobah in na koncu rekli, da nam je všeč – ali pač ne –, temveč nas, kot številni indie filmi, na zelo poseben in brezkompromisen način sooči s protagonisti iz vsakdanjega življenja, o katerih ljubitelji filmov razpravljajo še desetletja. Taki so klasični filmi in Good Time je klasika že sedaj. Film je en sam napad panike, ko skuša Connie (izjemni Robert Pattinson) rešiti svojega duševno manj razvitega brata Nicka (prav tako izvrstni Benny Safdie) pred zaporom, potem ko propade njun rop banke. 
Življenju v povsem razsuti in disfunkcionalni družini se tako pridruži živčno in turbulentno nočno življenje New Yorka, brutalno življenje v zaporu in zahtevno razmišljanje, kdo bo na koncu vendarle poskrbel za duševno hendikepiranega mladeniča, ki ne more povsem razumeti, v kakšnem svetu živi in kaj se dogaja okoli njega, potrebuje pa nego in skrb, ki mu je razbita družina preprosto ne more nuditi.
In pridružujem se tistim gledalcem, ki jim ob gledanju te mojstrovine pride na misel še ena mojstrovina: z oskarjem nagrajeni Dog Day Afternoon (Sidney Lumet, 1975), ki si ga velja ogledati še enkrat, tudi če smo ga že videli.
Drugi film je risani film Coco (Lee Unkrich, Adrian Molina, 2017), ki se je v kratkem času povzpel na 37. mesto najbolj priljubljenih filmov vseh časov, očaral prebivalce Mehike, ki so ga navdušeno sprejeli za svojega, in mimogrede osvojil še zlati globus za najboljši risani film lanskega leta. To je iskriv, rahločuten, humoren, vznemirljiv in izjemno inteligenten film o drugačnosti.
Coco (glas Anthony Gonzales) je fantič, ki pravi zase, da je drugačen, da ni tak, kot so drugi člani družine. V nekem smislu ima prav in se ne moti, zato mu rade volje verjamemo, toda iz nekega drugega zornega kota je pomembnejše, da želi postati prav tak glasbenik, kakršen je bil njegov davni prednik. In družina je še pomembnejša od tega, kot ga poučijo, kar pomeni, da je njegova drugačnost nastala prav znotraj družine, ki pa ne zajema le živih članov, temveč tudi mrtve. Kaj potemtakem storiti, da bi bil drugačen, če želiš postati obenem nekomu podoben? Kako oboje združiti?
Coco tako rekoč nima druge izbire, in ta je zares fantastična, kot da izbere potovanje v deželo čudes, kamor je sicer odpotovala že Alica. Tokrat je malce drugače, kajti Coco se poda naravnost v Deželo mrtvih. In zakaj bi Coco odpotoval v mračno deželo?
Najprej zato, ker je že drugačen, kot rečeno, potem pa tudi zato, da bi povedal drugačno zgodbo, če smem tako reči, o kulturi in njenem pomenu za vsakega posameznika, o duhovih in spiritualnosti, ki je daleč onkraj bledih klišejev o nekakšnih mrtvecih, s katerimi naj bi občasno komunicirali, ker se bojimo smrti.
Naj potegnem drobno vzporednico. Film sam se pogovarja z drugimi filmi in se priklanja tem, ki so nastali pred njim. Zares je zato užitek gledati, kako spoštuje takega mojstra animacije, kot je Hayao Miyazaki, in se polno zahvaljuje ljudem, ki so doslej razmišljali o povezavah med živimi in mrtvimi ljudmi, pa o živalih, s katerimi je mogoče komunicirati in so postale narodni simboli.
Coco nas torej popelje v svet mrtvih na način, zaradi katerega smo vsaj za slabi dve uri bolj živi kakor sicer. In ko poslušamo skladbo Remember Me, je pritisnjena pika na i, kajti povsem jasno nam postane, kako nenavadno pomembno je razmišljanje, da bo nekoč vsakdo od nas odšel v deželo mrtvih in da bodo tukaj ostali ljudje, za katere si že sedaj srčno želimo, da bi se nas spominjali vsaj nekaj časa, da bi bili še naprej del družine.
Kajti edino družina je za vedno. Če jo imamo, kajpak.
Foto: Dušan Rutar
