Blogi v nobenem primeru ne izražajo mnenj ustanove (CIRIUS Kamnik)
ali Evropske unije; predstavljajo izključno mnenja avtorjev.

ponedeljek, 08. januar 2018

Brez ljubezni

Dr. Dušan Rutar
Naslov filma je Nelyubov (Andrey Zvyagintsev, 2017), nominiran je bil za zlati globus; režiser Andrej Zvyagintsev je poleg Aleksandra Sokurova v tem času verjetno eden najbolj znanih in uveljavljenih ruskih režiserjev. Njegov film Nelyubov ali Brez ljubezni je drama, skozi katero gre sicer marsikateri otrok – v filmu, zlasti pa zunaj njega. To je namreč zgodba o paru, ki se ločuje. Ločuje se tako, da spreminja medsebojne odnose v bojne odnose, okoli sebe pa seje nesmiselno trpljenje. Toda obenem moramo poudariti, da to ni le psihološka drama o nekaterih ljudeh in njihovih vsakodnevnih spopadih, saj ti ne živijo v praznem prostoru. To je zato tudi kritično razmišljanje o družbi, o duhu časa in o nelagodju, ki ga pri ljudeh sproža sodobno življenje, v katerem zlasti ekonomisti nenehno poudarjajo pomen tekmovalnosti in ledenega egoističnega preračunavanja, življenje, v katerem velikanske mednarodne korporacije vedno znova sovražno prevzemajo druga drugo, se izpodrivajo za tržne deleže in tekmujejo za dobičke. Film ponuja izvrsten vpogled v sodobno družbeno življenje ljudi, ki dobesedno potrebuje take oblike medsebojnih odnosov, da se lahko nadaljuje oziroma večno obnavlja tako, da se pred našimi očmi kopiči isto ali pa se življenje po inerciji oddaljuje v prihodnost.

Par tvorita moški in ženska, vendar njunega skupnega življenja že nekaj časa ni več. Imata sina, starega dvanajst let. Njegovo ime je Aljoša.

Aljoša je žrtev njunega medsebojnega spopadanja, in trpi. Njun odnos je dejansko nenehno obnavljajoča se vojna. Vojna je kajpak kruta, saj je vsaka vojna taka. Ustvarja žrtve in Aljoša je taka žrtev.

Živi v družini, ki to ni. Namesto o družini govorimo o družinskem bojnem polju. Na njem poteka spopad, poteka vojna. Oče in mati ga zato ne slišita, ne poslušata in včasih dobesedno ne vidita; v resnici nista niti oče niti mati, temveč sta zgolj dva osebka, ki se ne marata.

Ne marata niti njega, ne ljubita in ne želita ga. Aljoša zanju preprosto ne obstaja. Zanju obstaja le njun spopad, obstaja njuna vojna, v kateri skuša vsakdo od njiju zmagati, obstajata njuna jaza, ujeta v obema neznane scenarije, po katerih se spopadata, da bi si zadala čim več ran, v resnici pa ne vesta, zakaj vse skupaj sploh delata.

Nobeno presenečenje zato ni, da Aljoša nekega dne kratko malo izgine. Ni ga več. Nihče ne ve, kje je.

A saj se ni treba sprenevedati. Aljoša za svoja starša že dolgo ne obstaja (več).

Starši navadno mislijo, da so otroci pač otroci in da so sami starši, da so torej identitete enih in drugih določene: otroci naj bi bili otroci, starši pa starši. V resnici je nekoliko drugače: otrok je lahko otrok le, če obstajajo odrasli, in vice versa; obstajati morajo odnosi. In nihče ne more biti drugačen, če ne obstaja nekaj, do česar je drugačen. Najprej so torej odnosi, šele nato so identitete.

Aljoša ni ljubljen, kar pomeni, da nima nikogar, v odnosu do katerega bi sploh bil otrok, kajti starša se ukvarjata zgolj drug z drugim, ne pa z njim.

Ljubezen do drugačnosti zato ne more biti prijazna naklonjenost do ljudi, ki so pač drugačni, saj je najprej prijazna naklonjenost do sebe kot drugačnega. Vsak človek je namreč drugačen od samega sebe, šele potem je drugačen od drugih ljudi.

Film Brez ljubezni nam pove, da človek brez ljubezni drugih ljudi ne more postati in biti človek.