Dr. Dušan Rutar
Vremenoslovci za danes, 18. januar, napovedujejo dnevne temperature, ki bodo ponekod dosegle 11 stopinj Celzija. Nad ničlo. Pred nekaj tedni je izšla knjiga z naslovom The Progress of This Storm (Verso, 2017), pod katero je podpisan švedski raziskovalec in profesor na univerzi Lund, Andreas Malm. Podnaslov knjige je Nature and Society in a Warming World. Napoved vremenoslovcev in ta knjiga sta povezani na prav poseben način: naslov knjige govori o razvijajoči se nevihti, vremenoslovci govorijo o sončnem in toplem vremenu, ki ni značilno za sredino januarja na tej geografski širini. Še pomembnejša pa je tale ideja: fosilni kapitalizem ni od Boga poslan in danes je bolj kot kadarkoli jasno, da moramo na podnebne spremembe odgovoriti s sistemskimi družbenimi spremembami, ne pa z zmanjševanjem izpustov toplogrednih plinov. Če ne bomo odgovorili, ker ne znamo ali nočemo, se bo nevihta razvijala naprej – morda tudi brez nas. Vsakdanja mantra politikov in številnih drugih ljudi je zares privlečena za lase. Medtem ko se povečujejo količine metana v zraku, vztrajno poudarjajo pomen ogljikovega dioksida, ki za nadaljnje dvigovanje temperature sploh ni pomemben. Ne govorijo o črnem ogljiku in njegovem kopičenju, ne govorijo o zmanjševanju količin aerosolov, ne govorijo o dramatičnem krčenju ledu na Arktiki in Antarktiki, ne govorijo o izparevanju vode iz oceanov. Pravzaprav ne govorijo o ničemer zares pomembnem. Taka je tudi glavna funkcija žargona in klišejev: govoriš veliko in ne poveš ničesar.
V istem času, december 2017, je izšla pri založbi Verso še ena knjiga, ki jo je vredno prebrati: Climate Leviathan: A Political Theory of Our Planetary Future; avtorja sta Geoff Mann in Joel Wainwright. Prihodnost planeta, pravita avtorja, je neposredno povezana s prihodnostjo človeštva. Povezanost je nekoliko paradoksna: medtem ko bo planet tu zagotovo še nekaj milijard let, ne moremo z gotovostjo reči, da bo tu tudi človeštvo. Planetu zaradi ljudi ne bo hudega, človeštvo lahko tudi izgine s planeta. Ne obstaja način, nadaljujeta avtorja, da bi se ozračje segrelo za manj kot dve stopinji Celzija, kot si želijo nekateri ljudje. Kakšne bodo potemtakem posledice, ki bodo za vse, ne le za nekatere?
Še bolj katastrofalne, kot so že, nujno pa se bo zgodilo tudi tole.
Vse močnejše podnebne spremembe bodo spremljale globalne politične in gospodarske spremembe, kar pomeni, da bo pod resnim vprašanjem današnja globalna kapitalistična ureditev življenja ljudi. Preprosteje rečeno: brez alternativne politične prihodnosti bo planet še naprej obstajal, človeštvo pa bo morda zdesetkano preživelo ali pa tudi ne bo.
Takrat bo razmišljanje o inkluziji ali vključevanju ranljivih družbenih skupin samo še bled spomin; če bo tam sploh še kdo, da bi se spominjal. In nekoč kasneje bodo morda bitja iz globin vesolja pristala na tem planetu in ugotovila, da je bilo celotno človeštvo ena sama ranljiva in za preživetje nesposobna skupina bitij.
