Dr. Dušan Rutar
Obstaja pomen tišine; ljudje natančno vedo, kaj to pomeni, ker se lahko zavedajo lastnega trpljenja in trpljenja drugih, saj so zmožni za empatijo. Včasih se znajde človeško bitje v položaju, v katerem je priča taki krutosti, da o njej preprosto ne more govoriti, ker je enostavno nevzdržna. Aljoša iz filma Brez ljubezni (Nelyubov) tako kratko malo izgine. Ni ga več. V tem svetu dobesedno ne obstaja več, zapustil ga je, kot bi se pogreznil v zemljo. Ničesar več ne bo rekel, ker ga ni. Nihče se ne bo mogel pogovarjati z njim, ker ne obstaja več. A saj je odšel prav zato, ker se starša z njim ne pogovarjata, zlasti pa ga ne poslušata. Na podoben način skuša Sol Nazermann (Rod Steiger) v filmu The Pawnbroker (Sidney Lumet, 1964) uiti spominom na koncentracijsko taborišče, v katerem je umrla njegova žena, vendar na koncu ne zmore drugega kot molčeči krik, izraz absolutne nemoči. To je krik vseh, ki so odšli, vseh uničenih ljudi, ki ne morejo več govoriti, ker so jih kot smet zbrisali z obličja Zemlje. In ker je bil priča, ne more govoriti niti sam. Obstajajo torej izkušnje, ki jih ni mogoče izraziti; v takih primerih ne pomagajo niti slogani podobe povedo več kot tisoč besed. Obstajajo stvari, o katerih ni mogoče reči prav ničesar – ne s podobami in ne z besedami. Takrat ostaja le tišina kot simbol brezmejnega in povsem nesmiselnega trpljenja.
Hannah Arendt je prva filozofinja in morda sploh prvi človek, ki je kdaj pokazal na banalnost zla – izraz je prav njen. Eichmann, o katerem je veliko napisala, saj je spremljala njegovo sojenje v Jeruzalemu, je primer, ob katerem zgoraj zapisano pride do polnega izraza. To ni monstrum in ni pošast, ni žival in ni demon, ni hudič in ni bitje iz globin vesolja, temveč je človek. Je birokrat, vladni uslužbenec, ki gre vsako jutro v službo, kjer natančno, pikolovsko, disciplinirano in z občutkom za popolni red opravlja svoje delo, da je vse na svojem mestu in da je opravljeno natanko tako, kot mora biti.
Njegove oči so hladne, njegov pogled je hladen, njegov obraz je hladen. Vse na njem je hladno. Ali je to sploh pomembno? Nekateri novodobni laični psihologi bi rekli, da je – na primer v luči govorice telesa.
Trpljenje nekaterih ljudi je, tudi zaradi hladu in popolne brezbrižnosti drugih ljudi, tako veliko, da ima poseben status. V psihoanalizi obstaja izraz zanj: Realno. To ni realnost, pa če je še tako kruta, temveč je nekaj nemogočega in je onkraj vsake realnosti; včasih vdre vanjo. Ljudje, ki trpijo, zato lahko izkusijo to nemogoče. V tem je navidezno protislovje ali paradoks: izkušnja nemogočega. Ljudje smo tako bitja, ki imamo lahko tudi izkušnjo nečesa, kar sicer ni mogoče in, strogo vzeto, ne obstaja.
Kljub temu si lahko ljudje izmenjujejo pripovedi o nemogočem, o izkušnjah nemogočega. Lahko govorijo o njem in se medsebojno povezujejo. Kajti ljudje so zmožni biti kruti do drugih ljudi in zmožni so se odločati za krutost. Prav zato je morda od vseh človeških dejavnosti najpomembnejša tista, s katero ljudje simbolno obdajo Realno in se medsebojno solidarizirajo v pripovedih o lastnem trpljenju.
Empatija ali sočutje ima pri tem zelo pomembno vlogo. Morda še zlasti v tem trenutku, ko se osamljeni posamezniki vse bolj soočajo s hladnimi, brezbrižnimi zakonitostmi trgov. Kot bi odnosi izginjali in bi se vsak človek srečeval le še s trgom, ne pa z drugimi ljudmi.
Seveda, saj trgi ne potrebujejo medsebojnih odnosov, kajti potrebujejo le posameznike, kupce, potrošnike, da pokupijo čim več blaga.
