Dr. Dušan Rutar
V pustolovskem, dinamičnem, zanimivem in na trenutke zelo komičnem filmu Attack the Block (Joe Cornish, 2011) spremljamo skupino najstnikov, ki sprva predstavlja tolpo mladih ljudi, za katere bi kdo gotovo porekel, da so potisnjeni na rob družbe in da predstavljajo slabo družbo, v katero človek noče zaiti. Preganja se po soseski in zlasti ponoči ustrahuje druge ljudi, oborožena z noži in drugimi vrstami priročnega orožja, potem pa se v hipu spremeni v nenavadne branitelje iste soseske in njenih prebivalcev pred čudnimi pošastmi iz globin vesolja, ki dobesedno padajo z neba in jih brezobzirno napadajo. Na delu je kajpak prispodoba, ki je zelo inteligentna in produktivna, zato jo velja vzeti v pretres in ugotoviti, kaj vse nam ponuja, ko se na primer sprašujemo, kdo so mladi huligani ali drugi nebodijihtreba, ki nam gredo včasih na živce, včasih pa si želimo, da jih preprosto ne bi bilo. Najprej nam ponuja očitno nasprotje med sosesko, predstavlja jo južni predel Londona, ki je dom za človeške osebke, ter zunanjim prostorom, mrzlim in praznim vesoljem, od koder priletijo zelo nečloveške črne kosmate pošasti z velikanskimi čekani, potem pa tudi izvrstno idejo: preseganje razlik med temi, ki so družbeni marginalci, tudi če nočejo biti, in vsemi drugimi občani (Sam (Jodie Whittaker), ki jo napadajo čisto na začetku filma, jim kasneje pove, da njen fant dela v Afriki in pomaga revnim otrokom).
Pripadniki ranljive družbene skupine tako branijo sosesko, zlasti pa sebe, saj so neposredno napadeni. A v tem je zanimiva zadrega: bodo še družbeni marginalci, ko bo vsega konec? Svojega slenga se sicer zlepa ne bodo znebili, toda obenem je že povsem jasno, da so pogumni, solidarni, prijateljski in predvsem zelo, zelo človeški.
Njihov družbeni položaj, ki se spreminja iz minute v minuto prav zaradi pošasti iz globin vesolja, iz zunanjega sveta torej, nas kratko malo mora zanimati, kajti vsi skupaj živimo v globalnem kapitalističnem svetu, ki ima nekatere razsežnosti, zaradi katerih so številni ljudje obsojeni na životarjenje, čeprav so pridni, navajeni delati, disciplinirani in vztrajni, pa kljub temu nikamor ne pridejo, ker se ne morejo otresti nevidnih železnih okov v obliki strukturnih zahtev samega kapitalizma, da se ljudje pospešeno spreminjajo v njihove podložnike ali subjekte, kar pomeni, da so podrejeni paradoksni etiki, ki jo imenujejo etika biznisa.
Etika biznisa je zelo preprosta: zajema natanko tiste vrednote, ki podpirajo povečevanje tržnih deležev in kopičenje dobičkov v rokah elite.
Tudi tu se ponuja v razmislek novo nasprotje med temi vrednotami in vrednotami, na podlagi katerih presojamo spremembe v kakovosti življenja ljudi.
Nekateri ekonomisti tako poudarjajo, da bi bila gospodarska rast videti bistveno drugače že pred desetletji, če bi jo merili:
1. s kakovostjo življenja;
2. z izboljševanjem infrastrukture;
3. z rastjo realnih plač in dohodkov;
4. s količino prostega časa;
5. z ekonomsko varnostjo.
Potem bi dobro razumeli, zakaj tretjina odraslih ljudi tega planeta bodisi ne more delati bodisi z delom, ki ga opravlja, ne more preživeti sebe ali svoje družine. Ko človek tako razmišlja o takih podatkov, si res včasih zaželi, da bi na ta planet posegla nekakšna kozmična sila in preuredila nekatere zadeve, ki jih človeštvo morda ne zmore, morda pa preprosto ne zna.
