Dušan Čeferin
Leta 1995 so v narodnem parku Yellowstone v ZDA naselili sivega volka. Sivi volk je bil na tem področju iztrebljen okoli leta 1920. S ponovno naselitvijo volkov so nameravali zmanjšati število jelenjadi, ki se je v sedmih desetletjih odsotnosti volkov zaradi pomanjkanja njenih plenilcev tako razmnožila, da je prekomerno popasla velik del parka. Prizadevanja, da bi z odstrelom obvladovali objedanje vegetacije, so bila neuspešna.Populacija jelenjadi se je zmanjšala. Iz ravnine ob reki se je umaknila, ker je bila tam lahek plen. Objedanje vegetacije se je zmanjšalo. A to je šele začetek zgodbe. V okolje so se začele vračati nekatere drevesne vrste, ki so pred tem skoraj izginile, denimo trepetlika in vrbe. To je sprožilo porast v številu vrst in številčnosti ptic pevk ter ptic selivk. Zaraščanje z vrbami je omogočilo vrnitev bobrov, ki so z gradnjo jezov ustvarjali nova mokrišča in vodne habitate. V teh so se spet naselili vidre, race, plazilci in dvoživke. Mrhovina je bila pred vrnitvijo volkov mrhovinarjem na voljo le občasno. Šlo je za ostanke odstreljenih živali v času lovne dobe in za večje pogine ob koncu hudih zim. Sedaj je postala mrhovina v obliki ostankov plena dostopna vse leto. Razmnožili so se medvedi, orli in krokarji. Zmanjšale so se gostote kojotov. Zaradi tega so se namnožili ameriške antilope, zajci, miši. To je omogočilo vrnitev risa, sokola, podlasice, lisice in jazbeca. 
Spremenilo se je tudi zemeljsko površje okoli reke Yellowstone. Volk je spremenil vedenje reke. Rečni okljuki so se zmanjšali, erozija prav tako, rečna struga je postala ožja, oblikovali so se tolmuni. Obnovljeno travniško in gozdno rastje sta bregove reke utrdila. Tok reke je postal bolj urejen.
Vse te spremembe se niso zgodile zaradi zmanjšanja populacije jelenjadi, pač pa zaradi spremembe vedenja jelenjadi in še cele vrste sprememb v vedenju, gostoti in razporeditvi ostalih živalskih in rastlinskih vrst vzdolž celotne prehranjevalne verige v ekosistemu parka. To dolgo vrsto sprememb je povzročila vrnitev volka v to okolje. Večina teh sprememb je biologe presenetila. To so bile nepredvidene spremembe.
Ali ni odstrel divjadi je zelo podoben prizadevanjem inkluzije? Ali ne poskušata oba le potlačiti simptoma? Ali ne poskušata oba le olepšati slike? Ali ni mogoče reči, da se niti ena niti druga rešitev sploh ne lotita pravih vzrokov problema? Ali nista obe le površinska, kozmetična, lepotna popravka?
Odstrel divjadi je potrebno kar naprej izvajati, ker se ne lotimo problema pri njegovem osnovnem, sistemskem vzroku. Ta osnovni vzrok je odsotnost plenilcev na vrhu prehranjevalne verige. Odstrel jelenjadi ni rešil problema objedanja vegetacije, ker se vedenje jelenjadi ni spremenilo, odjedanje se je nadaljevalo ves čas in samo od sebe. Selekcija s človeško roko in pametjo ni tako uspešna in ni tako ustrezna kot selekcija, ki jo izvajajo naravni plenilci.
Dejavnosti inkluzije v smislu bolj ali manj prisiljenega in zato nenehnega vključevanja izključenih v različna okolja (organizacije, družbe, združbe, dejavnosti) ravno tako zahtevajo neprekinjene in usmerjene napore, saj se brez njih izključevanje dogaja ves čas in samo od sebe. Tudi z inkluzijo se torej problema ne lotimo pri njegovem osnovnem, sistemskem vzroku. Ta osnovni vzrok je splošno uveljavljeno in sprejeto prepričanje, da mora biti posameznik koristen, prilagojen, dinamičen, fit ter sposoben za vsa mogoča tekmovanja.
V resnici je z inkluzijo v praksi še slabše. Če bi namreč v parku Yellowstone reševali problem objedanja vegetacije na način, kot to počnemo z inkluzijo kot načinom reševanja problema vključevanja izključenih, bi na območju parka kar naprej sadili rastlinje in upali, da ga bo jelenjad pustila pri miru. To se seveda ne bi zgodilo, saj bi ga jelenjad vedno znova popasla. Jelenjad to počne zato, da preživi. Za vzdrževanje želenega stanja bi morali neprestano vlagati nove in nove napore.
Ekosistem parka Yellowstone je kompleksen sistem. Opisane posledice vrnitve volka v ta sistem, ki so posledice sprememb vedenja živalstva in rastlinstva, še posebej spreminjanje geografskih značilnosti pokrajine, so primeri emergentnosti. Tako vzročno-posledično verigo, prehranjevalni splet ali, še bolje, mrežo povezav med različnimi podsistemi kompleksnega okolja parka (živalstvo, rastlinstvo, geografija) so poimenovali trofične kaskade.
In nauk prilike?
Za vključitev izključenih sajenje in sejánje rožic ter sejánje ne bo dovolj. Potrebne bodo, seveda le v prispodobi, trofične kaskade preko vseh podsistemov ekosistema človeških skupnosti.
Slika: Ni vse sonce, kar se sveti (foto: Dušan Čeferin)
