Dušan Čeferin
Vsakdanja izkušnja in zdravi razum nas vedno znova prepričujeta, da sta naša zavest in naš jaz tista, ki sta v središču sončnega sistema našega obstoja, saj se nam po definiciji vsiljujeta kot njegovo bistvo. Izkušnja in zavedanje samega sebe, naše enkratnosti in edinstvenosti nam tudi zapoveduje, da jo čim bolje izkoristimo. Danes se temu tudi reče, da jo čim bolje vnovčimo; ali še bolj moderno, da jo monetiziramo. To večinoma tudi prav zares počnemo in to tako, kot najbolje vemo in znamo. To praviloma pomeni, da se vedemo v skladu s trenutnimi modnimi smernicami in zapovedmi kulture, v kateri nam je podarjeno oziroma generirano izkušnjo jaza dano konzumirati. V današnjem globaliziranem svetu je to prejkone zgolj dirkanje za denarjem, beganje za fiksnimi idejami, ki jih v kolektivni samoprevari imenujemo sanje, in konzumiranje užitkov. Vse to počnemo seveda na trgih. Razumevanje zavesti in izkušnje jaza kot bistva obstoja in kot enkratne, edinstvene ter od vsega ostalega ločene bitnosti zavezuje njenega nosilca k ohranjanju in vzdrževanju te izkušnje, seveda na individualni ravni, to pa ga samodejno in nujno potiska v obrambno-napadalno ter tekmovalno držo, v najboljšem primeru pa omogoča le omejeno ali pogojno sodelovalno držo. V nasprotju z rutinskimi dozdevanji pa se zdi, da je evolucija dodelila zavesti mesto nekje na robu sončnega sistema obstoja posameznega primerka, še bolj pa vrste, in tudi precej drugačno vlogo na odru življenja od tiste, ki sta si jo jaz in vsakdanji zdravi razum v žlahtni antropocentrični maniri prisvojila. Zavest je z vidika evolucije morda le klic življenja po življenju, kot je sicer o otrocih poetično zapisal Kahlil Gibran. V središče dogajanja, to je prizadevanj za nadaljevanje življenja, so, kar zadeva evolucijo, postavljeni tisti procesi v možganih, ki zavesti sploh niso dostopni. Zavesti je morda v načelu dodeljena le naloga povezovanja in sodelovanja z ostalimi nosilci zavesti. 
Na ta način bi morda veljalo razumeti tudi trditve Nikole Tesle, da smo ljudje le roboti, ki sledimo navodilom in ukazom programov, ki nam niso dostopni in se jih sploh ne zavedamo. Tudi trditev, da sta svobodna izbira in volja le iluziji, morda postane na tak način lažje razumljiva in bolj smiselna. V današnjem jeziku bi se morda lahko tudi reklo, da sta izkušnja jaza in svobodna volja le individualiziran večpredstavnostni uporabniški vmesnik za izboljšanje, ali pač poslabšanje, uporabnikove izkušnje; tako rekoč navidezna resničnost. Pač po načelu WYSIWYG - what you see is what you get. Še več ali še manj, kakor koli že se vam zdi bolj prav; morda sta izkušnja jaza in svobodna volja celo zgolj in samo stranski učinek pojava zavesti ali zgolj še ena pojavna oblika emergentnosti kot posledice dovolj velike kompleksnosti zavesti.
Zdi se, da se z nabiranjem in povezovanjem spominov, verjetij, prepričanj, vrednot in ostalih vsebin, ki so kodirane v možganih na ravni mrež nevronov, ustvarja okolje na simbolni ravni, ki lahko postane v nekem trenutku dovolj kompleksno, da omogoči še eno pojavno obliko emergentnosti; to je prebujanje jaza ali nastanek izkušnje jaza. Ker jaz po definiciji ne more videti onkraj obzorij vsebin, ki ga določajo in se jih zaveda, zanj razen teh vsebin ne obstaja nič drugega. Pač po načelu WYSIWYG - what you see is what you get.
Zdi se, da iluzija zavesti in jaza kot bistva obstoja ter s tem povezana tekmovalna in obrambno-napadalna drža prispevata k procesom razpadanja odnosov med ljudmi, razkrajanja skupnosti, vseprisotne individualizacije ter uveljavljanja tekmovanja kot prevladujočega načina urejanja medsebojnih odnosov ter upravljanja z viri. Ta drža posameznika je v povezavi s procesi od kapitala gnane globalizacije pripeljala do zaostritve ekonomskih, ekoloških, socialnih in demografskih problemov.
Morda bi lahko torej govorili o razbrzdanem jazu, ki se samovoljno in nevedno postavlja v središče življenja in vesolja. Nevedni razbrzdani jaz počne to zato, ker ne razume svojega položaja v razmerju do svojega stvarnika, to je do možganov in do evolucije. Ali ni tak razbrzdani jaz podoben padlemu angelu, ki je bil zaradi svojega ponosa, povzpetništva in želje biti nad Bogom, v tem primeru nad možgani in nad evolucijo, izgnan iz Nebeškega kraljestva? Ali ne spominja tak razuzdani jaz na izgubljenega sina, ki zahteva od očeta svoj delež premoženja ter se odpravi od doma trošit in uživat? O izgonu iz raja niti ne bomo izgubljali besed. A bodi dovolj prispodob.
Na drugi strani bi morebiti držalo, da bi prepoznavanje in razumevanje vloge zavesti z vidika evolucije in temu ustrezno vedênje ter ravnanje posameznika morda lahko pripeljala do odprave zlorabe izkušnje jaza. To bi omogočilo vzpostavitev resničnega povezovanja in sodelovanja med ljudmi. Lahko bi pripeljalo do vzdržnostnega urejanja razmerij v skupnostih in vzdržnostnega upravljanja z viri ter ublažilo, sčasoma pa morda tudi povsem odpravilo ekonomske, ekološke, socialne in demografske probleme.
Kaj pa inkluzija?
O ja, bila bi potrebna, toda to bi bila veliko bolj korenita inkluzija padlega angela razbrzdanega in nevednega jaza v nebeško kraljestvo sodelovanja.
Resnično, inkluzija je vrnitev obubožanega in skesanega izgubljenega sina v očetovo hišo.
Slika: Et tibi dabo claves regni caelorum (foto: Dušan Čeferin)
