Blogi v nobenem primeru ne izražajo mnenj ustanove (CIRIUS Kamnik)
ali Evropske unije; predstavljajo izključno mnenja avtorjev.

torek, 09. januar 2018

Neubogljivost

Dr. Dušan Rutar
Ko sem bil mlad, sem bral Adorna, v srednji šoli sem kupil za štipendijo izbrana dela, pod katera je podpisan Sartre, trije zvezki Marxovega Kapitala so bili med prvimi knjigami moje sedanje knjižnice, v kateri je okoli 8000 knjig, bil sem najstnik, ko sem začel poslušati punk, Bob Dylan je bil eden prvih pesnikov, katerih pesmi sem skušal prevajati v svoj materni jezik. Filmski junaki, ki so me navduševali, so bili predvsem moški, izstopal je Clint Eastwood. Zadnji film, ki me je navdušil včeraj, ima naslov Thelma (Joachim Trier, 2017). In ko rečem, da sem navdušen, mislim na nekaj zares vznemirljivega in drugačnega, na nekaj, kar dopolnjuje ne le mojo zbirko filmov, temveč predvsem ideje, s katerimi se ukvarjam, da bi bolje razumel svet, v katerem živim. Film me je navdušil, ker na drugačen način, kot je v navadi, razmišlja o tem, kar imajo ljudje med seboj, zlasti pa o ljubezni, ki je prepovedana, čeprav je natanko to – ljubezen namreč. Že začetna ideja v obliki vprašanja, kako je mogoče prepovedovati pravo ljubezen, je vredna temeljitega razmisleka: vemo, da je mogoče, obenem pa nas vedno znova osupne, s kakšno lahkotnostjo in samoumevnostjo se to dogaja.

Thelma (Eili Harboe) je študentka. Ima zelo nazorne sanje in precej nenavadne napade, za katere bi lahko pomislili, da so epilepsija, na to pomisli tudi zdravnica, ki jo pregleda, vendar bi se krepko ušteli. Pravzaprav nihče ne ve, kakšna je prava narava njenih napadov, ki se ponavljajo in vztrajajo. Se pravi: ne ve nihče, ki ni študiral psihoanalize.

Končno sama spozna, da preprosto ni taka, kot so druga dekleta. Je torej drugačna. Ne potrebuje nobene diagnoze, nobenega zdravnika in nobenega pregledovanja možganov, saj zadošča zapisana ugotovitev.

In ugotovitev ima dramatične oziroma izjemne posledice v obliki lekcije, ki nam jo ponudi film: Thelma nima težav, ker čuti ljubezen do Anje (Kaya Wilkins), temveč jih ima, ker jo skuša potlačiti.

Ljudje se na splošno lahko vedejo, kot da nečesa ni, kot da niso drugačni na primer, toda pošten odnos do tega jih lahko spravi na povsem drugačno življenjsko pot, ki se je ne bi smeli bati že vnaprej, češ da je nemogoča ali vsaj nevarna.

Na njej spoznavajo, da je drugačnost vpisana v samo naravo človeških bitij in da je osupljivo, kako redko jo človeška bitja razumejo, sprejmejo in spoštujejo, čeprav je njihove zadržke mogoče razumeti, ker imamo na voljo dovolj miselnih orodij in idej.

O taki perspektivi razmišlja film Disobedience (Sebastian Lelio, 2017), priredbi romana Naomi Alderman z enakim naslovom, ki ga priporočam v ogled, saj na poseben način dopolnjuje zapis, ki je nastal ob ogledu filma Thelma.

Tudi lekcija filma Disobedience je poučna in vredna vse naše pozornosti: obstajajo nemogoči odnosi med ljudmi. Ne obstajajo, ker bi bili objektivno nemogoči, ker jih torej ne bi mogli imeti, temveč obstajajo, ker občestvo ne dovoli, da bi se razvili, ker obstaja prepričanje, da niso mogoči.

Edini etični odziv na tak odziv občestva je kajpak disobedience. Potlačitev je namreč le na škodo posameznikov, kot je že zdavnaj prepričljivo pokazal Freud.