Dr. Dušan Rutar
Če pomislite na vse svoje strahove in tesnobe, ki vas morda spremljajo ali celo občasno obvladujejo, na vse, česar se po malem bojite, pa si morda niti ne upate priznati, da se bojite, da se torej obenem bojite, da se bojite, potem ste že na dobri poti k razumevanju osupljive kinematografije filma Dunkirk (Christopher Nolan, 2017), za katero je poskrbel direktor fotografije Hoyte van Hoytema, podprte z izvrstno glasbo, pod katero je podpisan neutrudljivi Hans Zimmer. Ne mislim na poceni kliše, da povedo podobe več kakor tisoč besed, temveč mislim na dobro opravljeno skupinsko delo, da bi dobili gledalci nov vpogled v nočno moro, ki se imenuje vojna. Ljudje v njej umirajo, kajpada, če pa že preživijo, so njihove duše globoko ranjene. Iz tega spoznanja nikakor ne sledi, da ljudje niso ranjeni, ko ni nikjer nobene vojne. Družbena nepravičnost namreč ni vezana le na spopade, konflikte in vojne, temveč se dogaja tudi takrat, ko ljudje verjamejo, da delajo nekaj dobrega, da obvladujejo drug drugega ali naravo na primer, pri čemer se lahko tudi izključujejo; mimogrede: prvega januarja letos so znanstveniki izmerili v bližini Grenlandije rekordnih 2764 molekul metana na milijardo molekul, kar je katastrofalno veliko in ima daljnosežne posledice za celotno človeštvo, ne le na nekatere ranljive nesrečnike, ki so domnevno izključeni. Režiser Christopher Nolan nas kot gledalce hladnokrvno potisne v kot, potem pa nas pusti tam in nas prepusti usodi. To je namreč film o ljudeh, ki so dobesedno prepuščeni na milost in nemilost Nemcev, ki jih preprosto skušajo pobiti, uničiti, izbrisati, ne le izključiti. Prav zato ima film še eno značilnost: kadri včasih trajajo in trajajo, gledalec pa ne sliši niti ene same izgovorjene besede. V tem primeru preprosto niso potrebne in ne bi bile primerne. Sedaj lahko združimo osupljivo kinematografijo z izvrstno glasbo in odsotnostjo dialogov, dobimo pa filmsko mojstrovino, kakršnih je malo. Pripoved o navadnih ljudeh, ki ne morejo vedeti, ali bodo preživeli do večera ali ne, ljudeh, ki so del množice, ujete v zgodovinsko dramo, v kateri vlada strah, ljudeh torej, ki so sicer del človeštva, vendar obenem že vedo, da se je nekdo brez razumnega razloga odločil, da jih bo preprosto zbrisal z obličja Zemlje, če se ne zgodi čudež. Za preživetje se ne borijo le posamezniki, bori se celota. In čudeži se dogajajo.
V filmu zato ni glavnega igralca, ker so vsi skupaj glavni igralec. Bolj kot kadarkoli je zato očitno, da je posameznik del občestva, skupine, da je z njo povezan bolj, kot si je kdaj predstavljal, in odvisen od nje oziroma od njenega preživetja, ki ga ne more obvladovati.
Prav zato mi pride na misel slavno spraševanje Walterja Benjamina, ki je nekoč razmišljal o človeški želji po obvladovanju narave.
Imperialisti nam pravijo, da je namen tehnološkega razvijanje obvladovanje narave. Toda kdo verjame ideji, da je namen izobraževanja otrok njihovo obvladovanje? Ali ni izobraževanje predvsem nepogrešljivo urejanje odnosov med generacijami in potemtakem, če že moramo uporabiti ta izraz, obvladovanje teh odnosov, ne pa otrok? Na enak način tehnologija in tehnika ne pomenita obvladovanja narave, temveč pomenita obvladovanje odnosov med naravo in človekom.
Natanko za odnose tudi gre, čeprav smo v svoji egocentričnosti še vedno pogosto prepričani, kako zelo pomemben je prav naš ego, ne da bi hoteli misliti, kako zelo odvisen je od odnosov, od drugih ljudi in njihove naklonjenosti torej, na katero lahko vplivamo zlasti z naklonjenostjo.
