Dušan Čeferin
Darwinova nagrada je šaljivo, cinično, hkrati pa tudi dobesedno smrtno resno priznanje posameznikom za njihove izjemne dosežke in prispevke na področju evolucije človeške vrste. To dosežejo nagrajenci z lastno odločitvijo in izločitvijo svojega genskega zapisa iz genskega sklada človeške vrste. Gre za ultimativno žrtvovanje. Nagrajenci zaradi lastnih nespametnih dejanj namreč bodisi umrejo, bodisi postanejo sterilni. Eden od opisov te nagrade nam razloži, da Darwinovi nagrajenci eliminirajo same sebe na skrajno nespameten način in tako povečujejo verjetnost dolgoročnega preživetja naše vrste. Kriteriji ocenjevanja primernosti kandidatov so taki.
Nominiranec mora zaradi svojih dejanj umreti ali postati sterilen.
Smrt ali sterilnost morata biti posledica osupljivo nespametne odločitve nominiranca.
Nominiranec izloči le samega in zgolj samega sebe.
Nominiranec mora biti načeloma prišteven in sposoben zdrave presoje.
Resničnost dogodka mora biti preverjena in potrjena.
Navedel bom le dva primera Darwinovih nagrajencev.
Eric Barcia (22) se je leta 1997 odločil, da si bo privoščil bungee-jumping. Ker za užitek ni želel plačati, si je izbral približno 23 metrov visok železniški most in pazljivo nameril elastiko približno enake dolžine, se še bolj pazljivo ter varno privezal ter skočil.
Leta 2008 je David Monk (46) na smučanju v Sauze d'Oulx po nekaj pivih s prijatelji odšel na smučišče, snel z enega od stebrov žičnice v izteku smučišča varnostno blazino in se povzpel na vrh smučišča. Na blazini se je spustil po smučišču in treščil natanko v tisti steber, s katerega je pred tem na silo odstranil zaščitno prevleko. Umrl je za posledicami poškodb glave in prsi.
Takih in podobnih primerov lahko najdemo na uradni spletni strani Darwinove nagrade še veliko. Značilno za vse te dogodke je to, da se nam zdijo presenetljivi in naravnost smešni, čeprav so tragični in žalostni.
Charles Spencer Chaplin je znal lepo pojasniti, da med komedijo in tragedijo pravzaprav razlike ni. Če se nekaj zgodi drugim, je to komedija, če se pa prav to isto zgodi nam ali meni, je to tragedija. Ali drugače: če opazujemo nek dogodek ali zgodbo od daleč, je to komedija, če pa si ga ogledamo od blizu, se nenadoma prelevi v tragedijo. Spoznanje nas pahne iz brezskrbnosti v naročje stotih skrbi.
Večina ljudi morda res doživlja zgodbe za Darwinovimi nagradami kot stvari, ki se dogajajo drugim in se ob njih nasmiha, zabava ali morda celo zgraža. Žal se ne zavedamo, da smo vsi skupaj del zgodbe, ki si bo morda nekega dne prislužila poslednjo ali ultimativno Darwinovo nagrado. Ta zgodba ne bo komedija. Ta zgodba se ne bo dogajala drugim. Prav vsi bomo zakopani v sto skrbi.
Na globalni ravni namreč deluje nekaj procesov, ki bi lahko bistveno ogrozili obstoj človeške vrste ali pa vsaj bistveno oklestili njen genetski sklad. Seveda gre za klimatske spremembe, ki jih je povzročil človek, gre za to, gre za onesnaževanje vseh vrst in na vse mogoče načine, gre za omejenost virov, tu so še naraščajoči ekonomski problemi, socialni problemi, ekološki problemi celo nevarnost morebitnega jedrskega spopada. Gre za to, da smo se odločili za tekmovanje, pa čeprav imamo na razpolago veliko boljšo izbiro – sodelovanje.
Žal smo primerki človeške vrste značilno in izrazito odporni ter neobčutljivi za dejstva, ki niso predmet naše izkušnje. Zato ne predstavljajo za nas jasne in neposredne nevarnosti. Vse, kar je onkraj naših čutnih, miselnih in izkustvenih obzorij, dobesedno ne obstaja, se dogaja drugim in je žal prepogosto tudi dober kandidat za uvrstitev v kategorijo komedije. Smo brez skrbi. Le kdo bi si želel sto skrbi?
Za trenutek bi torej lahko kdo celo pomislil, da poslednja Darwinova nagrada sploh ne bo podeljena. Morda ne bo nikogar, ki bi jo lahko podelil. Prav tako zagotovo, kar po definiciji, ne bo nikogar, ki bi mu to nagrado lahko podelili.
Za to bi poskrbela inkluzija, kakšne zlepa ni bilo in je potem še zlepa ne bo. Ta inkluzija ne bi bila nikomur všeč. Pravzaprav morebiti ne bo nikogar, ki bi mu sploh lahko bila všeč.
Slika: Sans souci ou cent souci (foto: Dušan Čeferin)
