Dr. Dušan Rutar
Film Columbus (Kogonada, 2017) je posebni hommage umetnosti, zlasti arhitekturi, je poetika prostorov, zgradb, javnih površin in čudoviti izraz spoštovanja narave, ki se prepleta z mestom, obdaruje zgradbe, te pa se ovijajo okoli nje tako, da je človeku v veselje bivati. Vse skupaj daje vtis nenavadne povezanosti človeškega (umetnost) in naravnega, ta pa nas navdušuje in spravlja v osuplost. Pa vendar govorim o vsakdanjih prostorih, kot so banke, knjižnice, mostovi, cerkve, bolnišnice in druge zgradbe, ki jih tudi v resnici lahko občudujemo v mestu Columbus v ameriški zvezni državi Indiana, ne le v filmu. Mesto je kot arhiv estetike, za katero so poskrbeli številni arhitekti, navezujoč se drug na drugega, svoje pa s filmom dodajata režiser Kogonada in snemalka Elisha Christian. Pogled na mesto skozi oči protagonistov, Casey (Haley Lu Richardson) in Jin (John Cho), je zato bogata paša za radovedne oči, obenem pa je tudi odpiranje prostora za poslušanje tega, kar si imata povedati in kar imata povedati nam. In povedati si imata zares veliko, zato je prav, da jima prisluhnemo, saj je v našo korist. Pa ne le to. Pomemben je predvsem način, kako si pripovedujeta, saj popolnoma dopolnjuje prečudovito arhitekturo in je umetnost sama, ta pa na poseben način povečuje blagost prebivanja mesta Columbus in zgradb v njem.
Ogled film, ki ga kajpak priporočam z vsem srcem, je tako duhovno popotovanje par excellence, najvišja estetska izkušnja, občutenje poetike prostora na lastni koži, vpogled v prefinjene razsežnosti tega, kar imamo lahko ljudje med seboj, ter razmišljanje o razsežnostih sveta, ki jih na svoj način pooseblja ocean, pa tudi zgradbe, ki so postale del samega življenja, zato ljudje ne prebivajo v njih, saj prebivajo skupaj z njimi, kar je kajpak nekaj drugega.
Ogledal sem si torej film, ki postavlja v središče knjižnico Cleo Rogers Memorial Library, kar pomeni, da nas ves čas obdajajo knjige, v zgradbo torej, ki je sama po sebi umetniški izdelek, sočasno pa nam ponuja v razmislek ideje o bolečini in trpljenju (Casey živi z mamo, ki je bila v preteklosti odvisna od droge, zato se boji, kaj se bo zgodilo z njo, če odide študirat; Jin je v mestu Columbus zato, da bi skrbel za svojega očeta, ki leži v bolnišnici).
Režiser nas s skrbno roko spokojno vodi skozi mesto, skozi umetniške pokrajine, skozi simbolne svetove in pogovore, skozi medsebojni odnos med Jinom in Casey, obenem pa usmerja našo pozornost na izbrane detajle, zato niti en sam kader ni tam po naključju, ni izbran malomarno ali tja v tri dni. Še več: posnetki, prizori in kadri se ves čas ponavljajo, kot bi nas hoteli nenehno spremljati, zato smo pozorni na skulpture in detajle zgradb, kot je križ na cerkvi, za katerega izvemo, da je postavljen asimetrično, ter na samo dejstvo, da film želi, da meditiramo, da použijemo čisto vse, kar nam lahko ponudi v dobri uri in pol, kolikor traja.
V filmu je veliko žalosti, želje po odhajanju in strahu pred zapuščanjem dragih ljudi, pa tudi volje do življenja, zatajevane ljubezni in nemira, izjemno veliko lepote, ki jo dopolnjuje izvrstna glasba, ter odpiranja prostora.
Kogonada nam ves čas sporoča, da je življenje morda res kratko, na trenutke neusmiljeno, trdo in polno trpljenje, toda obenem je tudi odprtost, je možnost odpiranja in metafizičnega doživljanja skrivnosti človeških eksistenc, zlasti pa tega, kar imamo lahko ljudje med seboj, če se le malo potrudimo.
