Dr. Dušan Rutar
Sklicevanje na potrebo po inkluziji in vključevanju vseh ljudi v družbeno življenje je na prvi pogled dobronamerno, vredno hvale in napredno; človek se tako rekoč spontano strinja, da je inkluzija nekaj dobrega in da ni prav, da so nekateri ljudje, na primer ti s posebnimi potrebami, izključeni. Toda to še ne pomeni, da zares razume vse družbene, gospodarske, kulturne in civilizacijske razsežnosti takega projekta, ki so številne. Tukaj bi rad poudaril zgolj pomen nekega razcepa v človeških bitjih, ki je za zapisano odločilen.Hannah Arendt v svojem pisanju o Eichmannu večkrat poudari tole: najbolj navadni (ordinary) ljudje so v času nacizma in fašizma zagrešili najbolj nenavadna (extraordinary) zločinska dejanja. Najtemnejša plat človeških zmogljivosti je tako očitno povezana z zmožnostjo ljudi, da preprosto ne razmišljajo o učinkih svojih dejanj in ne dojamejo, da so nekatera neodpustljiva, da nekaterih ne bi smeli narediti nikoli, da obstaja meja, ki je absolutno neprekoračljiva, kar pomeni, da je vsak poskus njenega prekoračenja destruktiven po definiciji. Izključevanje ljudi je zato nedopustno, toda tudi inkluzija ali vključevanje ljudi s posebnimi potrebami ni brezmejna. Ima zato posebno mejo, kar pomeni, da je omejena. Iz zapisanega jasno sledi tole spoznanje: ljudje bi morali ves čas gojiti zmožnost za refleksijo in moralno presojanje.
S kultiviranjem take zmožnosti se sistematično izogibajo možnosti, da kot človeška bitja (humans) uničujejo humanost (humanity) drugih ljudi, pa tudi lastno. Moralne izbire, kot je pokazal Kant, zato niso hrbtna stran svobodne volje, ki deluje po načelu delam, kar hočem, saj sem svoboden, saj so zavezane dolžnosti, nujnosti, imperativu.
Ko se ljudje ne omejujejo v svojem delovanju, postaja na globalni ravni holokavst nujnost, medtem ko se v življenjih posameznikov naseljuje to, kar imenuje Hannah Arendt banalnost zla: drobne, na videz nepomembne, vsakdanje in neprepoznane oblike zla, o katerih ljudje preprosto ne razmišljajo.
V orisani perspektivi se povsem strinjam s predlogom, ki ga je vse življenje zagovarjala filozofinja, rekoč, da je pripovedovanje zgodb morda najpomembnejša dejavnost, s katero podeljujejo ljudje smisel in pomen lastnemu delovanju, obenem pa ustvarjajo pogoje za spreminjanje sebe.
Ljudje, ki aktivno sodelujejo v pripovedovanju zgodb iz življenja, imajo več možnosti, da ga razumejo in da se spreminjajo kot moralna bitja, zmožna za refleksijo in sočutje.
Zgodbe so nujno odprte za nove razlage oziroma interpretacije, za nove in drugačne zgodbe, saj niso matematika in niso znanstvena poročila. V njih je odprtost, ki tvori sam temelj človeških eksistenc. Ljudje so zato odprti po naravi in odprte zgodbe so jim napisane na kožo.
Gorje človeku, ki ne more pripovedovati zgodb, ker nima sogovorca ali poslušalca! Pripovedovanje zgodb, kritično razmišljanje in moralno presojanje namreč niso pomembni le za posameznike, saj so ključni za njihovo povezovanje v občestvo, brez katerega nihče ne more preživeti.
Vključevanje v občestvo tako ne more biti mehansko dodajanje ljudi k že obstoječim skupinam ljudi, da bi vsi skupaj tvorili celoto, temveč je lahko le proces, čigar temeljna razsežnost je refleksivno moralno presojanje družbenega življenja v obliki pripovedi, ki si jih ljudje izmenjujejo na javnih krajih. Tako presojanje pomembno prispeva k skupnemu učenju o lastnem delovanju, o delovanju občestva, učenje pa je ključni dejavnik pri ohranjanju meja, onkraj katerih ne stopimo nikoli.
Tako učenje onemogoča totalitarnost ali ustvarjanje vase zaprte Celote, zato je inkluzija nujno tudi preprečevanje poskusov njenega ustvarjanja. V tem je njena etična razsežnost.
