Dr. Dušan Rutar
Ob gledanju filma Nebeško kraljestvo (Kingdom of Heaven, Ridley Scott, 2005), v katerem spremljamo krvave dogodke, ki sledijo križarskemu pohodu na Jeruzalem v 12. stoletju, mi je mahoma prišla na misel zlizana ideja, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Ideja je kajpak kliše in ni vredna počenega groša, saj nima nobene pojasnjevalne moči, toda kljub temu jo bom ponazoril z zgodovinskim primerom, ki dokazuje njeno absurdnost, obenem pa meče novo luč na resnične dogodke, zaradi katerih je umrlo na desetine milijonov ljudi po vsem svetu. In prav te dni smo lahko vnovič poslušali, da v poenotenem globalnem kapitalističnem svetu životari na desetine milijonov migrantov in beguncev, če o suženjski delovni sili niti ne govorim. Videti je, da je vedno znova nekdo izključen. Včasih se zgodi celo to, da veliko število ljudi podpre kak družbeni projekt, ki dobesedno temelji na izključevanju. To se je dogajalo v tridesetih letih prejšnjega stoletja v Nemčiji. In včasih rečejo ljudje, da so za take projekte krivi voditelji. Manj govorijo o sebi, o teh torej, ki iz teh ali onih razlogov sledijo. Še manj pa govorijo o intelektualcih in kritičnih mislecih, ki v takih izključevalnih projektih vidijo – priložnost zase. Skladno s sloganom: morda pa je v tem klanju vendarle kaj dobrega – za nas. Vredno razmisleka. Od nekdaj so imeli ljudje utopične ideje o združevanju, povezovanju, skupnem življenju. In od nekdaj so bili iz takih utopij nekateri izključeni.
Vzpon nacizma v dvajsetih in tridesetih letih dvajsetega stoletja je bil, zgodovinsko vzeto, popolna katastrofa, toda celo nekateri evropski intelektualci so videli v njem priložnost za nekaj dobrega. Kako so razmišljali?
Na kratko in ne preveč poenostavljeno: če hočeš speči omleto, moraš razbiti vsaj eno jajce. Pregnano rečeno: Nova Evropa bo nastala le tako, da bodo stare nacionalne države odšle na smetišče zgodovine, nastal pa bo nov skupni kontinentalni prostor, v katerem bo dobil kapital nove priložnosti za širjenje in optimalni razvoj.
Ko razmišljamo o drugi svetovni vojni, zato nikakor ne bi smeli spregledati zapisanega in naivno verjeti, da se je vse skupaj zgodilo samo zato, ker je bil Hitler nor.
Gradnja Nove Evrope je bila tako ideja, ki so jo resno premlevali politiki in intelektualci. In če je bilo treba za to idejo v vojno? Je bilo pač treba. Kapital je bil vsekakor pred ljudmi.
Je danes, na primer v Evropi, bistveno drugače? Pogled od blizu nam pove, da neoliberalni kapitalizem terja neenakosti, prekarno delo, slabe delovne pogoje za številne delavce, depresivna stanja, samomore; nelagodje v civilizaciji, kot bi rekel Freud, nikakor ni zanemarljivo. Prav tako pa je očitno, da je vse to za nekatere zgolj kolateralna škoda, ki jo hitro zakrije slogan, da je vsaka stvar za nekaj dobra.
