Eksistencialna odprtost

Dr. Dušan Rutar 

Živimo v obdobju, v katerem nastaja vse večji in močnejši vtis, da lahko človek počne v javnosti karkoli, da je torej svoboden, da govori in dela, kar mu pade na misel, da ima pravice. Ne mislim le na aktualnega ameriškega predsednika, mislim na to, da je predsednik zgolj simptom obdobja, v katerem živimo vsi. V javnosti je zato mogoče slišati izjave, ki človeka šokirajo: ljudje se odkrito pogovarjajo o najhujših oblikah kaznovanja drugih ljudi; uporabljajo vulgarne izraze, ki jih človek ne bi uporabil niti v samoti svoje delovne sobe; izražajo najbolj sporna mnenja, kar jih je, in se obnašajo, kot da so modrosti, do katere imajo vso pravico; naslavljajo se drug na drugega, kot da ni med njimi nobenega spoštovanja, nobene razlike in nobene empatije ter čisto nobene potrebe po ohranjanju dostojanstva.

Mit o inkluziji in vizija prihodnosti

Dr. Dušan Rutar 

Vse bolj se širi mit o inkluziji otrok s posebnimi potrebami, za katero poskrbijo lokalni prebivalci, skupaj s starši in z otroki. Ključni razlog za njegovo širjenje je pomanjkanje vpogleda v delovanje države v sodobnem neoliberalnem svetu, ki je kompleksnejši, kot je bil kadarkoli v preteklosti, pa tudi prepričanje, da je inkluzija sama po sebi humanistični projekt kot izraz civilizacijskega napredka v razumevanju ljudi, ki so bili vse predolgo zapostavljeni, izključeni in potisnjeni na rob družbenega življenja.

Inkluzija kot osvobajanje humanosti ljudi

Dr. Dušan Rutar 

Razmišljanje o inkluziji otrok s posebnimi potrebami moramo vpeti v dodatno koordinato, ki jo imenujemo osvobajanje humanosti ljudi. Na kaj natančno mislim?

Politika, družina in odprta družba

Dr. Dušan Rutar 

Kakovost družinskega življenja torej ni odvisna toliko od posameznih članov družine, saj je odvisna zlasti od zunanjega družbenega okolja. Kljub temu se strinjam s številnimi zgodovinarji, ki dokazujejo, da so lahko strategije družinskega življenja, ki temeljijo na instrumentalni preračunljivosti ali celo siljenju otrok v trdo delo od malih nog, izjemno ljubeče ali ekstremno brutalne. Enako se strinjam s temi, ki dokazujejo, da so lahko poroke iz ljubezni, temelječe na altruizmu, grenke, polne nevidnega nasilja in prefinjenega medsebojnega izkoriščanja.

Inkluzija, čarovnice in družinska čustva

Dr. Dušan Rutar 

Vključevanje otrok s posebnimi potrebami ne more biti ločeno od skrbi za družine, katerih člani so. Ne smemo misliti, da vzamemo otroka iz družine, ga vključimo v neko socialno ali družbeno okolje, ustanovo, organizacijo ali institucijo ter rečemo, da je to inkluzija.

Inkluzija je namreč nekaj drugega kot to, saj je skrb za ljudi kot družbena in simbolna bitja. Ne le za te s posebnimi potrebami. Je skrb za vsakega človeka, čeprav se zdi, da lahko nekateri ljudje skrbijo sami zase. Ozrimo se nekoliko v zgodovino in se prepričajmo, kako je bilo s tem nekoč, potem pa lahko razmišljamo, kako je danes.

Družbena neenakost, Jezus Kristus in inkluzija

Dr. Dušan Rutar 

V vagonu je bilo kar nekaj potnikov. Razen dveh so imeli vsi drugi slušalke v ušesih in bili priklopljeni na pametne naprave. Taka je pogosta podoba sodobnega življenja osamljenih atomov, ki hodijo po svetu, njihova življenja pa se vse bolj raztezajo v kibernetske prostore, medtem ko nastaja v družbenem prostoru vse večja moralna praznina, kapitalizem pa vlada nad življenji ljudi in kopiči kapital v rokah elit.

O ljubezni do drugačnosti – 4.

Dr. Dušan Rutar 

Ali lahko rečemo, da ima človekova eksistenca na tem svetu kak smisel ali celo cilj, telos, kot bi rekli Stari? Po temeljitem premisleku lahko rečem, da ga ima. Na kaj mislim?

Mislim na tole: puščanje sledi za seboj.

Šola ni podjetje in brezciljno ustvarjanje

Rok Kralj 

V novem vzgojno-izobraževalnem redu, ki se kaže, je vzgojno-izobraževalni sistem v službi ekonomske konkurenčnosti; strukturiran je kot trg; z njim je treba upravljati enako kakor s podjetji. (Christian Laval: Šola ni podjetje, 2005)

O ljubezni do drugačnosti – 3.

Dr. Dušan Rutar 

Ljubezen do drugačnosti je torej krepost in zmožnost za preseganje lastnega egoizma, narcizma in fantazem, zaradi katerih ego ljubi iluzije bolj kakor sebe. Poleg tega pa je še nekaj drugega. O tem bom razmišljal danes.

Če se ozremo okoli sebe, vidimo vzpon desničarskih politik po vsem svetu, doživljamo nasilje propagandnih strojev brez primere, opazujemo vedenje in delovanje elit, ki kopičijo kapital v svojih rokah in so vse močnejše, kar pomeni, da živi na svetu 4200 milijonov ljudi v revščini.

O ljubezni do drugačnosti – 2.

Dr. Dušan Rutar 

Svet je utrujen od metafizičnega zatrjevanja; ljudje želijo poznati kriterije, s pomočjo katerih lahko razločijo dialektične iluzije čistega uma od resnice. Tako je pisal Immanuel Kant leta 1783.

O ljubezni do drugačnosti – 1.

Dr. Dušan Rutar

Razmišljanje o ljubezni do drugačnost mora biti po definiciji razmišljanje o ljubezni in o drugačnosti. Najprej bi zato rad spregovoril o ljubezni in njeni naravi, potem pa bom še o drugačnosti.

Obstaja izjemno poučen in zanimiv obrat v razmišljanju o ljubezni, ki ga zasledimo v Platonovem Simpoziju.

Kot je znano, se zberejo atenski možje na simpoziju ter vneto, dolgo in z občutkom za detajle razpravljajo o ljubezni.

Filozofija solidarnosti namesto inkluzije

Dr. Dušan Rutar 

Inkluzija otrok s posebnimi potrebami ni mogoča brez družbene pravičnosti, te pa ne moremo misliti brez filozofije. In ko se posvečam filozofiji, se najprej spomnim mladih let, ko sem se prvič srečal s Sokratom. Bil sem najstnik in name je naredil filozof velik učinek, ko sem bral njegov govor, namenjen atenskemu sodišču, na katerem je bil obsojen na smrt.

Moja večna spremljevalka

Aleksandar Zarić 

Ime mi je Aleks, danes bom govoril o moji večni spremljevalki, imenuje se spastična parapareza. Z njo živim že vse življenje. Na kratko – je bolezen, ki je meni osebno prizadela obe nogi, eno bolj, drugo malo manj, ampak to ni moja poanta. Gre za lažje nedelovanje mišic. Vem toliko, kolikor so mi povedali moji zdravniki, ter to, kar doživljam vsak dan znova. Spremlja me tudi konstantna bolečina, ki sem se je že navadil.

Vsi smo spolna bitja

Dijana Kožar Tratnik 

Če smo prebrali kolumne mojih kolegov, smo ugotovili, da imamo vsi ljudje enake potrebe. V svojih prispevkih se bom osredotočala na temeljne človekove potrebe po ljubezni, sprejemanju in sprejetosti ter po dostojnih življenjskih pogojih, ki zagotavljajo uresničevanje teh najbolj posebnih, univerzalnih potreb.

Empatija in etika

Dr. Dušan Rutar 

Danes je zelo razširjeno razmišljanje o pozitivni psihologiji, vlogi empatije in sočutja v vsakdanjem življenju, o čustveni inteligenci in njenem pomenu za dobre medsebojne odnose. Razmišljanje in delovanje, ki se sklicuje na take ideje, izhaja iz osnovne zamisli o humanosti človeških bitij, o njihovi inherentni naravni dobroti in zmožnosti za dobra dejanja. Zveni zelo prepričljivo, vendar za resnega poznavalca zgodovine humanistične misli in zlasti filozofije nikakor ni, čeprav to še ne pomeni, da vse našteto ni zelo pomembno za vsakega človeka.

Vse to je zelo pomembno, toda prekratko.