Mislim na tole: puščanje sledi za seboj.
Da bi človek pustil sled za seboj, mora posegati v svet. To že pomeni, da se ne sme bati, da se ne sme večno izogibati poseganju, prepričan, da ne more ničesar prispevati, da ni dovolj vreden ali močan, da bi za seboj pustil sled.
Vsak človek lahko za seboj pusti sled. Krepost, kakršna je pogum, je zato zelo pomembna, kajti poseg v svet nikoli ne more biti nevtralen, kar pomeni najmanj to, da je vselej nekaterim ljudem všeč, drugim pa zagotovo ni.
To pa še ni zadosten razlog, da bi se človek bal posegati v svet. Morda res ni središče sveta, kot so pokazali številni humanistični misleci, toda to prav tako ne pomeni, da je nepomemben.
Sled, ki jo pusti za seboj, je spomin, je del kolektivnega spomina, je znak, da je nekoč obstajal, mislil in da se ni bal posegati v svet.
V srcu vsake sedanjosti je razlika ali diferenca, kot je nekoč zapisal francoski filozof Derrida. Za nas, ki razmišljamo o odprti družbi, je to filozofsko spoznanje zelo pomembno.
Če je v srcu vsake sedanjosti razlika, je poseganje v svet lahko samo ustvarjanje razlike. Razlike poganjajo svet naprej, če so produktivne. Obstajajo namreč tudi destruktivne razlike, ki jih je na primer hotel ustvariti Hitler.
Obstajajo pozitivne razlike, ki so sledovi kot del spomina. Ustvarja jih vsakdo, ki je pogumen in si upa posegati v svet, da bi bil boljši.
Ko človek posega v svet, ustvarja razliko v srcu sedanjosti. Zaradi njegovega posega svet ni čisto tak, kot je bil pred posegom.
Poseg pa ne pusti le sledi, temveč ustvari tudi pot, kajti vsaka sled je taka, da ji lahko sledimo. Ko ji sledimo, ustvarjamo pot. Pot ustvarjamo tako, da hodimo. Ni začrtana vnaprej, ni določena in še manj je zaukazana.
Poseganje v svet, o katerem govorimo, pomeni odpiranje, je odpiranje svetu in je odpiranje v svetu; je odpiranje sveta njemu samemu in sami odprtosti oziroma diferenci.
Zveni zapleteno, vendar nikakor ni.
Poseg pusti sled, ki je del nečesa neimenljivega, kajti pot s tem še ni določena in še manj je določen cilj. In morda je najlepše in najboljše pri tem tole: poseg v svet je izraz poguma, obenem pa je tudi odnos. Ne le do sveta, temveč predvsem do drugih ljudi in vseh živih bitij. Tak poseg pomeni spoštovanje drugačnosti, drugosti in vsakega drugega človeka, ki je kajpak drugačen.
Od drugega in drugačnega človeka pričakujemo vsaj enako mero poguma, kot jo imamo sami, preden posežemo v svet, da bi naredili in pustili sled. Poseg v svet je zato tudi začetek občestva, skupnosti ljudi, ki imajo pogum, da posegajo v svet in prispevajo k občestvu.
Ne posegajo kot egoistični posamezniki, da bi uspeli, zasloveli ali nakopičili čim več kapitala. Posegi, o katerih sem spregovoril, imajo povsem drugačen cilj, ki je tale: omejevanje širjenja obstoječega in ustvarjanje novih, drugačnih, boljših, pravičnejših možnosti za skupno življenje.
Izvrsten primer tega, o čemer razmišljam, nam ponuja britanski režiser Ken Loach s filmom I, Daniel Blake (2016), ki nam omogoča filmsko resnično izkušnjo, kaj pomeni biti drugačen v surovem svetu kapitala, hladnih naprav, strojev, brezbrižnih birokratov, medmrežja, robotov, v resničnem svetu, ki ga imenujemo s tujko naked reality, gola realnost brez olepšav. Ta film zagotovo pušča sled za seboj.
Slika: Jaz, Daniel Blake
