Inkluzija je namreč nekaj drugega kot to, saj je skrb za ljudi kot družbena in simbolna bitja. Ne le za te s posebnimi potrebami. Je skrb za vsakega človeka, čeprav se zdi, da lahko nekateri ljudje skrbijo sami zase. Ozrimo se nekoliko v zgodovino in se prepričajmo, kako je bilo s tem nekoč, potem pa lahko razmišljamo, kako je danes.
Nemški zgodovinar Hans Medick v svojih raziskavah vsakdanjega družinskega življenja v devetnajstem stoletju kaže, kako velike so bile razlike v načinih takega življenja. Tako je na primer lahko ženska živela z vnuki v hiši na videz idilično življenje. Podrobnejši pogled pa pokaže, da je bila bistvena razlika med tem, da je živela v lastni hiši, in tem, da je živela v hiši, ki jo je zgradil njen otrok in se je preselila k njemu po smrti svojega moža.
Razširjena delavska družina je tako predstavljala zasebno institucijo, ki je redistribuirala revščino nuklearne družine prek sorodstvenega sistema, medtem ko je razširjena kmečka družina ohranjala lastnino oziroma premoženje, obenem pa je bila socialna ustanova, ki je skrbela za starejše.
Zgodovinsko raziskovanje nam tako pomaga razumeti spremembe v družinskem načinu življenja, ki nikakor niso samo količinske, kot poudarja zgodovinar, temveč so predvsem kvalitativne, kar zopet pomeni, da jih preprosto ne moremo skrčiti na številke in podatke.
In za ljudi je pomembna natanko kakovost življenja, medtem ko jim številke ne povedo dosti, zato jih tudi ne zanimajo. Ljudi zanima kakovost življenja, zanima pa jih tudi, kaj vse je mogoče narediti za njeno ohranjanje oziroma morebitno povečevanje.
Ko tako razmišljamo o inkluziji otrok s posebnimi potrebami, nas zanima zlasti kakovost njihovih življenj, medsebojnih odnosov in socialnih mrež, ki jim zagotavljajo socialno in družbeno življenje; ali pa ga ne zagotavljajo, če so majhne, skromne ali pa so zgolj v fragmentih.
Družinam zato ne predavamo o kakovostnem življenju, saj si njihovi člani s predavanji ne morejo pomagati. Prav tako jim ne dajemo nasvetov, kako uravnavati medsebojne odnose med posameznimi člani, saj od tega ni posebne koristi.
Narediti skušamo nekaj drugega, in sicer tako, da najprej razložimo družinska čustva in njihov pomen za družbeno življenje oziroma življenje občestva – danes v kapitalizmu, kakopak.
Britanski zgodovinar Lawrence Stone je tako velikokrat poudaril pomen družinskih čustev. Zelo zgovoren primer pomena takih čustev je družinsko življenje v Evropi v času pred sedemnajstim stoletjem, ko so številni ljudje odraščali v družinskem okolju in se vzgajali v duhu, zaradi katerega so bili kot odrasli ljudje v najboljšem primeru preračunljivo brezbrižni, v najslabšem pa sumničavi, sovražni, tiranski in podredljivi, odtujeni in odkrito napadalni. V elizabetinskih vaseh, pravi Stone, so tako živeli ljudje, med katerimi je bilo veliko sovražnosti, jeze in napadalnosti. Edina povezujoča nit med njimi so bile občasne epizode množične histerije, ki jih je začasno povezala, da bi preganjali in kaznovali lokalno čarovnico.
Zgodovinarji seveda niso enotni in številni se ne strinjajo s tem, kar pravi Stone, toda nesporno je res, da so lahko čustveni odnosi med ljudmi brezbrižnost, hlad, odtujenost in celo odkrito sovraštvo ter da je izključevanje ljudi, ki jih ponazarja lokalna čarovnica, dober primer siceršnjega izključevanja ljudi, ki poteka danes zlasti zaradi delovanja preprostega neoliberalnega principa, ki je tale: kapital pred ljudmi.
Slika: Francis William Edmonds, The New Bonnet (1858).
