Za inkluzijo državljanov je namreč odgovorna država. Njena odgovornost je vzpostavljanje kompleksne družbene infrastrukture, ki mora delovati, da bi bila inkluzija v lokalnih okoljih sploh mogoča. Pomemben del mita je tudi prelaganje odgovornosti na pleča posameznikov, ki naj bi se počutili krive, ker niso storili dovolj zase, ker se niso dovolj potrudili za svoje blagostanje, ker niso dovolj učinkoviti pri skrbi zase.
Mislim na resnične družbene spremembe, kajti dobra volja delodajalcev na primer ne more rešiti problema zaposlovanja ljudi s posebnimi potrebami, saj ti niso nezaposleni, ker jih delodajalci ne marajo, temveč so nezaposleni zaradi objektivnih, strukturnih mehanizmov, ki delujejo v kapitalizmu. Živimo v preveč zapletenem svetu, da bi bilo mogoče tako velike probleme reševati z dobro voljo, na etični pogon, kot se reče, ali v lokalnih okoljih, kjer ljudje stopijo skupaj in nekaj naredijo.
Potrebujemo vnovično in drugačno organiziranje vsakdanjega življenja. Vizijo o tem mora imeti država, ne zgolj posamezniki.
Ljudje s posebnimi potrebami imajo pravice, seveda, kot jih imajo tudi vsi drugi ljudje, toda razumeti moramo predvsem tole: človekove pravice so se rodile v natančno določenem zgodovinskem trenutku, in nikakor niso padle z neba zaradi dobre volje kake nebeške sile.
Prebral sem tole knjigo: Lynn Hunt. Inventing human rights: a history. (W.W. Norton & Company, 2007.)
Knjiga je dobra, ker nam postreže z natančnim vpogledom v zgodovinski pomen človekovih pravic, univerzalnost njihove vrednosti in emancipatorične potenciale, ki jih nosijo s seboj.
In prav na to mislim ves čas: na emancipatorične in egalitarne potenciale človeških bitij. Ko govorimo o človekovih pravicah, moramo zato sočasno govoriti tudi o družbenih pravilih, o pravilih družbenega življenja, ki so potrebna za njihovo uresničevanje in varovanje.
V taki perspektivi moramo še enkrat premisliti antično razumevanje demokracije. Redki ljudje vedo, kaj je demokracija resnično pomenila starim Grkom.
Demokracija namreč ni vladavina ljudstva, kot pogosto verjamejo, saj bi v takem primeru vladavino enih (elite) zgolj zamenjala vladavina drugih (ljudstva). Pomeni nekaj povsem drugega: demokracija se namreč rodi kot ideja o omejevanju moči ali oblasti, nosilcev oblasti – v današnjem času so to lastniki kapitala.
To je bistvo demokracije: nihče ne sme kopičiti moči ali oblasti v svojih rokah.
Sedaj imamo na voljo tele ideje: demokracija kot omejevanje oblasti; človekove pravice in njihova univerzalnost; svoboda ljudi. Z njimi lahko razumemo pravi pomen in samo jedro inkluzije otrok s posebnimi potrebami.
Svoboda ljudi je pri tem zelo pomembna, ker ne pomeni le svobode (potrošniškega) izbiranja; pomeni namreč nekaj bistveno večjega.
Svoboda ljudi pomeni možnost, da ljudje izbirajo med ponujenimi možnostmi in izberejo nov okvir, znotraj katerega nastajajo nove možnosti izbiranja. Pravzaprav ne mislim, da ga izberejo, bolj mislim na to, da ga ustvarijo.
Ljudje se bistveno premalo pogovarjajo o tem, kako danes deluje globalni kapitalizem in kaj vse njegovo delovanje pomeni za njihova vsakdanja življenja. Potrebujejo večjo, širšo globalno vizijo sveta v bližnji prihodnosti.
Inkluzija otrok s posebnimi potrebami namreč ni le humanistični projekt, temveč je tudi ekonomski, politični, kulturni in zgodovinski projekt, kar pomeni, da ga nikakor ne morejo uresničevati zgolj motivirani in moralno odgovorni posamezniki.
Naslednjič bom spregovoril o temi, ki je neposredno povezana z zapisanim in je izjemno pomembna za naše razumevanje samih sebe in ljudi okoli nas: eksistencialna odprtost.
Slika: Sončni zahod (foto: Dušan Rutar)
