To bom povezala s potrebo po oblikovanju in izvajanju takšnega izobraževanja ter usposabljanja, ki vsem ljudem, tudi tistim, ki imajo takšne in drugačne motnje, diagnoze ter stanja, ki odstopajo od povprečja, omogoča zadovoljitev teh potreb.
Odprto bom govorila o temah, ki se nanašajo predvsem na področje spolnosti, seksualnosti in se posvečala raznim družbenim perverzijam. Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) pravi, da je perverzno vse, kar je v nasprotju z naravnimi zakoni ali družbenimi normami. Kot (nove) družbene norme na določenem področju bom upoštevala tista stališča, ki vsem ljudem zagotavljajo človeka vredno svobodno življenje in temeljijo na znanstvenih dokazih, ne pa na predsodkih, mnenjih, prepričanjih ali drugih vraževerjih.
Čeprav živimo v 21. stoletju, v dobi interneta in splošno dostopnih informacij, je področje spolnosti še vedno za marsikoga tabu. Previdni smo, ko se lotimo razlage le-te otrokom, še bolj previdni pa pri pogovorih, ki se nanašajo na spolnost oseb, ki se jih neposrečeno še vedno imenuje osebe s posebnimi potrebami. In če resno mislimo o njihovi inkluziji oziroma vključevanju v družbeno skupnost, potem tega pomembnega področja človekovega življenja vsekakor ne smemo izpustiti.
Ko beseda nanese na področje spolnosti, opazimo, da so predsodki globoko usidrani v naš način dojemanja tega najbolj naravnega pojava, kar je neposredna posledica skoraj dvatisočletne vladavine rimskokatoliške cerkve in njenih doktrin, ki spolnost povezujejo s pojmi, kot so greh, nečistovanje in peklenske muke.
Dejstvo je, da imamo vsi spolni nagon, pri nekaterih je bolj in pri drugih manj izražen oziroma bolj ali manj inhibiran. Družba še vedno pogosto dojema vse, ki so kakorkoli hendikepirani, kot aseksualna bitja ter predpostavlja, da je vse, kar se v navezavi z njimi povezuje s spolnostjo, nekaj neprimernega in nezaželenega. To opraviči z izgovorom, da je spolnost nekaj, kar takih oseb ne zanima in jim nič ne pomeni.
Gibanje za človekove pravice in seksualna revolucija v šestdesetih letih 20. stoletja sta pomenila korak naprej k normalizaciji in deinstitucionalizaciji življenj ljudi. V teh časih je v strokovnih krogih veljalo prepričanje, da je potrebno otroke vzgajati tako, da bodo brez občutkov krivde gledali na spolnost in jo dojemali kot nekaj lepega in dobrega, dokler le-ta ne škoduje drugemu človeku ali dokler se pri tem ne izrabi nemoč mladoletnega.
Leta 1971 je Organizacija združenih narodov sprejela Deklaracijo o pravicah duševno prizadetih ljudi, kjer so prvič opredelili osebe z motnjami v duševnem razvoju kot spolna bitja in jim priznali pravico do spolnosti. V delu dokumenta, ki se nanaša direktno na spolnost, je navedeno, da imajo tudi te osebe:
• pravico do socialno-seksualne edukacije;
• pravico do informiranosti in pridobivanja seksualnega znanja;
• pravico do izražanja spolnih potreb v skladu z družbenimi normami;
• pravico do sodelovanja v odločanju o kontroli rojstev, izbiri zakonskega statusa, rojstvu in vzgoji otrok;
• pravico do življenjskih razmer in strokovne pomoči, ki omogoča uresničevanje teh pravic.
Slovenija je, kot ponavadi, zaostajala za razvitim svetom, kjer so, spodbujeni z gibanjem za človekove pravice in seksualno revolucijo, strokovnjaki začeli skupaj usmerjeno delovati v smeri spolne vzgoje z namenom, da se pri vseh ljudeh vzpostavi razumevanje lastne seksualnosti in se jim približa primerne in samopotrjujoče načine spolnega izražanja. V ZDA so že takrat vzpostavili cilje, smernice in učni načrt za spolno vzgojo. Izobrazili so starše in delavce v ustanovah ter razvili politike za ravnanje s temami, kot so npr. sterilizacija in problematično seksualno izražanje.
Kje smo sedaj? Na splošno, v sLOVEniji, v letu 2017. Kakšna so naša osebna stališča glede navedenih pravic, ki se nanašajo na spolnost? Katere so tiste oblike spolnega vedenja, ki bi jih označili za perverzne? Kaj so preveč liberalna stališča? Kje je meja med kvarjenjem mladine in vzgojo za življenje? Kako je vse to povezano z družbeno pravičnostjo, s prevrati in z vzpostavljanjem inkluzivnih sistemov? Kako je spremenjen način vzgoje in izobraževanja povezan z oblikovanjem družbe, kjer smo vsi ljudje in imamo enake pravice in enake temeljne in posebne potrebe? Do kje lahko svoja osebna stališča vsiljujemo drugim in kakšna je vloga splošno sprejetih mednarodnih dokumentov? So vse to le črke na papirju in kot posamezniki res nimamo nobenega vpliva?
Slika: Edvard Munch (Krik, 1893)
