Če se ozremo okoli sebe, vidimo vzpon desničarskih politik po vsem svetu, doživljamo nasilje propagandnih strojev brez primere, opazujemo vedenje in delovanje elit, ki kopičijo kapital v svojih rokah in so vse močnejše, kar pomeni, da živi na svetu 4200 milijonov ljudi v revščini.
Vidimo pa tudi, da navadni ljudje kljub vsemu ne sedijo križem rok, ne gledajo zgolj v zaslone in niso le potrošniki. Organizirajo se po vsem svetu, pa naj gre za družbena gibanja žensk, mater, delavcev, gibanja za globalno solidarnost in emancipacijo ljudi, ki nimajo dostopa do kapitala, ali pa za gibanja študentov, znanstvenikov in drugih ljudi, ki vidijo v ljudeh, kot je ameriški predsednik Trump, resno nevarnost za vse ljudi in za ves svet.
Množična in globalna gibanja ljudi so dejansko dokaz, kaj vse lahko naredijo čisto navadni ljudje, ko se organizirajo, ko se kreposti, o katerih sem pisal doslej, pomnožujejo v milijonih, ko postaja resnicoljubnost vrhovno etično načelo vsakdanjega življenja velikanskega števila ljudi.
Natanko v orisani perspektivi se je dobro učiti iz preteklosti, ko so se ljudje bojevali za visoke standarde življenja, za kakovost eksistenc in humanistične ideale, stare tisočletja, ki prav zato niso utonili v pozabo.
Pravkar berem tole knjigo: L. A. Kauffman, Direct Action (Verso, 2017). Knjiga je zares sveža; pravkar je izšla, obenem pa nam postreže še z zares bogatim vpogledom v zgodovino prizadevanj ljudi za boljši, pravičnejši in egalitarnejši svet.
Dejansko mislim na prizadevanja, ne na salonsko humanistično ali družboslovno pritoževanje nad družbo in kapitalizmom. Ali kot je nekoč dejal Martin Luther King: družba, ki stalno zavrača pogajanja, je končno prisiljena v soočenje, zaradi katerega postanejo zadeva tako dramatične, da jih ne more več ignorirati (cit. po Kauffman).
Avtorica še poudarja: nova družbena gibanja (ta zajemajo tudi ljubezen do drugačnosti, op. prev.) zavračajo hierarhične odnose med ljudmi, zavračajo tradicionalne modele vodenja in toge ideologije ter iščejo take oblike aktivizma in političnega delovanja, ki lahko ohranjajo razlike in multiplicitete, namesto da bi jih posrkale vase (subsume).
Ko se tako učimo iz preteklost in spoznavamo sedanjost, nam je vse bolj jasno tole: ljudem s posebnimi potrebami ne moremo dati pravičnosti, kar je izraz, ki ga uporabljajo številni slovenski politiki in birokrati, zaposleni na ministrstvih, kjer naj bi skrbeli za družbeno pravičnost. Ta ne more biti posledica delovanja države, ki je podrejena neoliberalni logiki kapitala in korporacij.
Kapital namreč terja večjo profitabilnost, ne družbene pravičnosti; ta ga v resnici sploh ne zanima. Nikakor ne smemo biti naivni utopisti: kapital je v kapitalizmu nujno pred ljudmi in profitabilnost je pred družbeno pravičnostjo.
Realnost je bistveno drugačna od utopičnih sanj: njena ključna razsežnost je konservativno prokapitalsko delovanje, podprto z mediji, ki se naslanjajo na big business in od tam črpajo denar za svoje delovanje, ter z birokratskim strojem s sedežem v Bruslju.
Natanko zato moramo resno razmišljati o izkušnjah ljudi, ki jih opisuje avtorica knjige, za katero sem dejal, da jo pravkar berem z velikim užitkom.
Mislim na posebne izkušnje ljudi, ki preobrazijo vsakogar, če ima le dovolj kreposti, med katerimi izpostavljam pogum in resnicoljubnost, da postane del družbenih gibanj za pravičnost, egalitarnost in emancipacijo vseh ljudi, ne le otrok s posebnimi potrebami. Take izkušnje osebno globoko preobrazijo človeka in ga naredijo bistveno boljšega.
Se je pa mogoče zavarovati pred takimi izkušnjami, in sicer tako, da ostaja človek doma za zapečkom, gleda v zaslone, poje kaj okusnega in razpravlja s sotrpini o vremenu, horoskopu, polni Luni in podobnem.
Slika: Lepotica in zver (foto: Dušan Rutar)
