Takole govori: to terja bog od mene in za mesto ni boljšega kot moje služenje bogu. Sokrat torej ne deluje po svoje, ne dela, kar misli, da je najbolje zanj, ne skrbi za svojo srečo in lastno zadovoljstvo, temveč dela, kar terja od njega Veliki Drugi, to pa pomeni, da je njegovo delovanje dobro za mesto, ne le zanj, saj bog ne more terjati od človeka, da skrbi zgolj zase in svoje ozke interese.
Jasno mi je postalo, da nismo ljudje tisti, ki nekaj terjamo od boga (naj nam pomaga, naj uresniči naše egoistične želje), temveč velja prav nasprotno: bog terja, da delamo, kar je prav; bog ne more od nas terjati ničesar drugega, ker je taka njegova narava.
Na nas je kajpak težko breme ugotavljanja, kaj bog terja od nas, saj je znano, da bog molči, ker ni bitje ni nima ust, da bi govoril. In ne morem si predstavljati, da bi to uganili brez razmišljanja.
Sokrat zato nadaljuje: skušam vas prepričati, da ne postavljajte na prvo mesto skrbi za svoje telo ali za svoj denar, temveč postavljajte na prvo mesto skrb za dušo, da bi postala čim boljša; pravim vam, da krepost ne izvira iz denarja, temveč ta in vse druge dobre stvari izhajajo iz kreposti.
Na prvem mestu je torej skrb za dušo in kreposti, vse drugo sledi. To je zelo preprosta lekcija, ki sem jo usvojil kot najstnik. In najstništvo je ravno pravi čas za kaj takega. Kasneje namreč utegne biti prepozno.
Ko danes razmišljam, kako razmišljajo ljudje o otrocih s posebnimi potrebami, ugotavljam, da lahko njihove ideje strnem v nekaj tipov.
Prvič. Invalidi so nezmožni za delo, zato bomo sicer poskrbeli zanje, da bodo preživeli, delali pa ne bodo nikoli.
Drugič. Življenje invalidov je polno trpljenja in žalosti, zato se nam smilijo in se do njih vedemo iz usmiljenja, čeprav tega ne priznamo, in se pretvarjamo, da jih imamo radi.
Tretjič. Za invalide moramo poskrbeti, ker predstavlja skrb zanje civilizacijski napredek, zato podpiramo inkluzijo, karkoli že pomeni, ker se zdi, da jo podpirajo vsi drugi.
Simptomatično je, da ne naletimo na četrti tip razmišljanja, ki pomeni odprtost, sprejemanje in idejo o preobrazbi občestva, da bi postalo tako, da v njem inkluzija sploh ne bi bila potrebna, ker bi bili vsi državljani enakopravni, emancipirani in seveda vključeni.
V takem občestvu ne bi bilo nikogar, ki bi bil izključen, kar pomeni, da bi bilo občestvo, ki bi temeljilo in izhajalo iz načela obče solidarnosti.
Obča solidarnost pomeni, da ljudje množično sprejemajo klasično idejo o človeški naravi in možnosti za njeno uresničevanje, ki je tale: človek, ki ni pravičen, pogumen in zmeren, ni človek v polnem pomenu besede, pri čemer ni pomembno, kako zelo je subjektivno zadovoljen s svojim življenjem.
Mislim zlasti na to, da ljudje sprejemajo zapisano idejo in se tudi vedejo skladno z njo.
Namesto klasičnega razmišljanja pa se danes vse bolj uveljavlja kapitalistična različica: pomembno je, da je človek podjeten in da uspe v življenju, da sledi svojim sanjam, svojim interesom in svoji želji, da bi imel čim več denarja oziroma kapitala.
Invalidi zelo težko sledijo svojim sanjam, enako pa velja tudi za delavce, upokojence, nezaposlene in vse druge ljudi, ki v kapitalizmu nimajo dostopa do kapitala – tega prav zato tudi ne morejo kopičiti.
Na koncu tega kratkega razmišljanja o človekovi naravi velja dodati Aristotelovo nekoliko pesimistično spoznanje, da etike ni mogoče naučiti tistih ljudi, ki niso bili v mladosti deležni ustrezne vzgoje.
Kaj pomeni klasično filozofsko razmišljanje o razvijanju kreposti kot kultiviranju humanosti človeških bitij danes?
Slika: Sokrat
