Vse to je zelo pomembno, toda prekratko.
Sokrat na primer ni mislil, da so vsi ljudje dobri po naravi. In njegov učenec Platon ravno ne najde dobrih besed za prebivalce votline, kamor jih postavi. Ni čudno, da se za odhod iz nje odloči le eden, filozof.
Aristotel v Nikomahovi etiki natančno popiše primere, iz katerih sledi, da mora človek kdaj pa kdaj narediti kaj takega, kar je preprosto treba narediti, pa čeprav pravi empatični občutek drugače.
Etika zato ni iz reda sočutja, empatije in čustvene inteligence, čeprav se zdi privlačno tako verjeti. Kdor sočustvuje s trpljenjem drugih ljudi, namreč še ni etičen, čeprav čuti trpljenje in ga morda tudi razume. Pomembneje je namreč to, kar sledi, kar stori kasneje, kako se vede do trpečega. Lahko namreč kaj stori ali pa ne stori čisto ničesar.
Etičnost je tako učinek ali posledica imperativa, ki nalaga človeku dolžnost, da deluje tako, da bi bila maksima njegovega delovanja obči zakon, kot bi rekel Kant. Empatija ali sočutje pa nista imperativa, zato ni nujno, da jima sledijo etična dejanja.
Vsakdanje izkušnje iz neoliberalnega sveta nam pomagajo razumeti zapisano.
Samo pomislite, kaj vse delamo vsak dan, da se zabavamo, da se zamotimo, da čas hitreje mineva, da nam ni dolgčas, da smo zadovoljni in veseli in da se nam zdi, da dogaja. Ali ni v takem vedenju in delovanju mogoče odkriti nečesa, kar ostaja zadaj, prikrito, skrito, neopaženo, nezaznano in nerazumljeno? Kaj bi to bilo?
Ko berete Kantovo Kritiko praktičnega uma, mimogrede dojamete, da je filozofu nekaj kristalno jasno: treba je živeti tako, da človek naredi, kar je treba narediti. Seveda je treba biti pri tem precizen in zelo previden.
Kaj je torej treba narediti?
Naj začnem na drugem koncu. Se je res treba ves čas zabavati, smehljati in se veseliti, je res treba biti večni potrošnik, ki neprestano preverja digitalne zaslone in družbena omrežja, da bi videl, kaj je novega, ki uživa v dobri pijači in jedači, da se nagrajuje in da je njegov dopaminski sistem ves čas v pogonu? Kaj pa, če vse to neverjetno dinamično delovanje prikriva nekaj, kar bi bilo najbolj treba narediti?
Nikjer ne piše, da se mora človek ves čas počutiti dobro in biti nasmejan ali pa se vsaj pretvarjati, da se počuti dobro, da je zadovoljen in srečen. Etike si ljudje namreč niso izmislili, temveč je nujna posledica resnega razmišljanja, za nazaj pa se izkaže, da je celo njegov pogoj.
Resno razmišljanje o svetu in o tem, kar imamo ljudje med seboj, nam prej ali slej postreže z vpogledom v naravo etičnega. Postreže nam z vpogledom, ki ga je Aristotel opisal takole: moralni značaj človeka terja učenje, ki se mora pričeti v mladih letih, zajema pa poštenje, pravičnost, nadzorovanje samega sebe, pogum in širokogrudnost, ter sledenje zgledom, ki jih predstavljajo bodisi starši bodisi učitelji. Učenju sledi še več učenja v obliki kultiviranja ali negovanja naučenega oziroma zmožnosti človeškega bitja za dobro, ki jo imenuje Aristotel φρόνησις, phronēsis, ali praktična moralna modrost.
Človek je po naravi zmožen za vse to, a brez učenja je zmožnost zgolj nekaj potencialnega ali možnega in nič drugega.
Slika: Aristotel
