Tako vedenje je simptom časa, v katerem živimo, zato je vredno temeljite analize, kot bi rekel Freud. To je tudi čas globoke krize subjektivnosti ljudi, ki obenem naplavlja identitetne mite, da nastaja vtis, kot da vnovič živimo v srednjem veku, v katerem so ljudje verjeli v čarovnice, palčke in vile, demone in volkodlake, pravljična bitja in vampirje, identitete torej, ki si jih je mogoče izmisliti, nato pa jih poljubno oblikovati, skladno z vsakokratnimi potrebami imaginarijev.
Kaj se dogaja? Je to regres, ki ga nismo pričakovali, potem ko je postajalo nekaj stoletij vse jasneje, da je znanost končno vendarle zmagoslavna in da bo vraževerja upravičeno vse manj in manj?
Regres v resnici ni povsem nepričakovan, kajti kapitalizem prav tako že dolgo časa ustvarja moralno praznino, ki jo je po definiciji mogoče zapolnjevati z najbolj čudaškimi vsebinami, ne da bi se zaradi tega ljudje pretirano vznemirjali.
Kljub vsemu obstajajo univerzalne človekove pravice in obstaja univerzalna človekova narava onkraj vsakdanjih partikularnosti in posebnosti, potopljenih vanje. Kaj je to?
Univerzalna človekova narava pomeni, da je vsak človek zmožen misliti, da ima pravico do svobodnega govorjenja, ki je zares svobodno, ne pa manipulativno, da se je zmožen spoštljivo naslavljati na drugega človeka, da lahko ohranja razliko med seboj in drugim človekom, da mu ne želi storiti ničesar hudega, da je zmožen obljubiti, da ga ne bo ubil.
V človekovi naravi je torej zmožnost za etično delovanje.
Univerzalnost človekove narave pomeni, da se je vsak človek zmožen podrediti družbenim pravilom skupnega življenja in jih misliti tako, da zagovarja solidarnost, egalitarnost in nedotakljivost drugega človeka, kar pomeni, da je zmožen vztrajati v razcepu med partikularnim in univerzalnim, pri čemer daje prednost slednjemu.
Vse to je izraz eksistencialne odprtosti človeškega bitja, ki je večna in nujna, kot je nujna in neizogibna univerzalnost, kajti ko poimenuje nič, to pa kot simbolno bitje lahko stori in obenem tudi mora storiti, kar je izjemno, se odpre polje, v katerem lahko ustvarja matematiko, za katero spoznava, da se kot po nekakšnem nedoumljivem čudežu ujema s strukturami empirične realnosti.
Ne ujema se v vseh primerih, to pa je še veliko bolje, kot je pokazal Platon.
Odprtost je nujna in je ontološka, zato se je ni mogoče znebiti, to pa je že dobro. Mogoče jo je zanikati, seveda, vendar je zanikanje patetično, nemočno in dolgoročno uničujoče. Lahko traja, vendar se zagotovo tudi sesuva.
Vse to je mogoče, vendar je obenem res tudi tole: kapital je danes močnejši kot kadarkoli v zgodovini, zato potrebujemo globalno solidarnost, kajti kapital se ne more širiti skupaj z odprtostjo.
Razredni boj zato dobiva nove razsežnosti in empirične oblike, saj odprtost ne bo izginila, temveč bo še naprej temelj solidarnosti in medsebojne naklonjenosti. Zlasti med ljudmi, ki na svoji koži dnevno prenašajo učinke nepravičnosti, izkoriščanja, izključevanja in opisanega regresa.
Slika: Tišina (foto: Dušan Rutar)
