Morda pa je pri tem vendarle najpomembnejše tole spoznanje: družinsko življenje je bilo vselej v zgodovini tako ali drugače močno povezano s strukturami dela, kar pomeni, da so igrali občutki in čustva članov družin pomembno vlogo zaradi ekonomskih razlogov, ki so bili kritični za preživetje družine.
V srednjem veku so na primer številne otroke, ki so jih starši zapustili, vzgojili sosedje za služabnike. Nam se zdi kruto, toda otroci, ki so jih starši zapustili, so bili pogosto, zlasti v revnih družinah, samo na tak način rešeni, saj je bila to edina možnost za preživetje, če so bili rojeni zunaj zakona.
Nikakor torej ne smemo pozabiti, da je družinsko življenje vezano tako na delo kot na ljubezen in solidarnost. Navidezno pomanjkanje ljubezni je lahko tudi izraz socialnih stisk in potreb.
Pravljice, kot so Janko in Metka, Sneguljčica, Pepelka in mnoge druge, nam tako pripovedujejo o resničnih družbenih razmerah, v katerih živijo družine, o realnih socialnih stiskah staršev in otrok, zato ne smemo prehitro sklepati, kdaj je zapuščeni otrok žrtev odtujenosti, pomanjkanja ljubezni ali brezbrižnosti staršev, saj se moramo poglobiti v družbene in ekonomske, politične in zgodovinske okoliščine, ki omogočajo družinam preživetje, da bi dobro razumeli njihovo vedenje.
Danes se v neoliberalnem svetu v 21. stoletju soočamo z vse večjimi razlikami med revnimi ljudmi in elitami, ki se kopljejo v denarju. Vsekakor je že to dejstvo zadosten razlog za vnovično spraševanje, kaj je politika, kam vodijo politike in kako v tej luči na novo razumeti inkluzijo otrok s posebnimi potrebami.
Obstajajo tri razsežnosti takega spraševanja, ki jih tukaj zgolj na kratko omenjam oziroma naštevam, kasneje pa se bom lotil tudi njihovih podrobnejših analiz.
Prvič. Politike so vselej tako ali drugače namenjene veliki množici ljudi, ki jo imenujemo ljudstvo. Pri tem je pomembno, kaj politiki verjamejo, da množica misli, verjame, kakšno je njeno vsakdanje življenje in kakšne so potrebe navadnih ljudi.
Drugič. Obstajajo različne skupine ljudi, ki so organizirane, kar pomeni, da skušajo ljudje s svojim delovanjem vplivati na same politike, njihovo delovanje je pomembno zlasti tedaj, ko niso zadovoljni z njimi, in vsakdanje življenje ljudstva.
Tretjič. Obstajajo organi državne moči (vojska, policija, sodstvo) ter organi ekonomske in medijske moči. Navadni ljudje jih imenujejo oni zgoraj, ki odločajo. Za navadne ljudi so ti organi vselej tam zgoraj.
Tako je namreč spontano zaznavanje vsakdanjega civiliziranega življenja in tako je objektivno strukturno stanje občestev.
Na podlagi zapisanega lahko rečemo še tole: francoski filozof Alain Badiou se ne moti, ko trdi, da obstajajo štiri temeljne politične orientacije. Naj jih naštejem: konservativna, reformistična, fašistična in komunistična.
Od daleč se vidi, da so nekatere politične orientacije namenjene zapiranju družbe, druge pa njenemu odpiranju. Sam sem vsekakor za odprto družbo, za odpiranje in kajpak za inkluzijo vseh ljudi, ne le otrok s posebnimi potrebami.
O vsem tem v nadaljevanju.
Slika: Hendikep (foto: Dušan Rutar)
