Najprej mislim na nekaj univerzalnega, mislim pa tudi na tole: materialni svet je družbeni proizvod ljudi. V neoliberalnem svetu je zapisano spoznanje izjemno pomembno, kajti reformistične in konservativne politike se izmenjujejo na oblasti in ponujajo navadnim ljudem ali ljudstvu vedno nove zamisli, kaj je še treba narediti, da se bo življenje ljudi spremenilo na bolje, njihovi predlogi pa navadno niso na ravni univerzalnega.
Problem, ki nastaja, je tale: razmišljanje o boljšem življenju za vse ljudi je objektivno ujeto v koordinate tega, kar imenujemo univerzalnost, pri čemer ni pomembno, ali se nosilci zapisanega razmišljanja zavedajo ali ne. Obstaja razlika.
Če se zavedajo, je dobro, če se ne zavedajo, potrebujejo razsvetljevanje oziroma kritično misel, ki omogoča spremembe njihovega razmišljanja in delovanja na bolje – natanko v odnosu do univerzalnega.
V obstoječi prevladujoči perspektivi ponujajo zastopniki reformističnih ali konservativnih politik ljudstvu zlasti tale novorek: ljudje so svobodni in uživajo svoboščine, zato lahko tako rekoč neomejeno tekajo za svojimi sanjami, sanjajo o uspehu, se zabavajo, razvijajo, aktualizirajo, uresničujejo vse svoje potenciale, se presegajo in spreminjajo, preoblikujejo in razvijajo svoje identitete, postajajo podjetniki in vlagatelji, ki vlagajo premoženje v projekte, za katere upajo, da bodo uspešni in bodo ustvarili nov kapital, ki ga bodo nato vlagali v nove in nove projekte v svetu, v katerem je absolutno spoštovana privatna lastnina, za kar jamči država s svojimi organi moči, v svetu, v katerem ljudje zaupajo v pravni red, zlasti pa v banke, ki jim zagotavljajo kredite, da lahko vlagajo še več.
Predstavljeni žargon je del sveta, v katerem velja tudi tole razmišljanje: ljudje so po naravi nagnjeni k tekmovalnosti in imajo željo po potrjevanju, uspešnosti in razvijanju, zato je prav, da jih pri tem nič ne omejuje.
V sodobnem razvitem svetu politiki zato ne omejujejo ljudi, temveč jih nenehno spodbujajo k rasti, napredku in razvoju.
Toda orisani politiki sta konservativni, kot rečeno, in tudi reformistična politika deluje na istem temelju kot konservativna: svoboščine posameznikov. Na prvi pogled je vse lepo in prav.
Pa vendar ni.
Vsakdanje izkušnje ljudi namreč potrjujejo občutek, ki se lahko prelevi v idejo oziroma spoznanje, da v svetu, v katerem je edini gospodar nad življenji ljudi neoliberalni kapitalizem, vendarle nekaj ni v redu, kajti lepšega življenja za vse kljub obljubam ni od nikoder. Teoretski pogled pa nam postreže še z nečim. Postreže nam s spoznanjem, da se razvija kriza subjektivnosti oziroma identitet ljudi, zato številni verjamejo, da je edina alternativa dvojna.
Prvič. Nacionalizem, strah pred tujci, obramba tega, kar je naše, in napad na to, kar je vaše.
Drugič. Identitetni miti. Ljudje verjamejo, da obstajajo prave, pristne, naravne identitete, ki jih lahko razvijajo s pomočjo novodobnih strokovnjakov, ki se domnevno spoznajo na te zadeve.
Prava alternativa pa je v resnici povsem drugačna. Ne more je predstavljati fašistična politika, ki je za nekatere ljudi sicer zelo privlačna, saj je destruktivna, predstavlja jo lahko le komunistična politika, ki jo bomo morali prej slej na novo iznajti, premisliti in živeti, saj omogoča to, kar imenujemo osvobajanje humanosti ljudi, ki je kajpak onkraj neoliberalnega žargona, komercialnih idej in predstav, ki se prodajajo na svobodnih trgih, onkraj mitov o identitetah ljudi ter onkraj predsodkov in stereotipov.
Slika: Oba (foto: Dušan Rutar)
