Obstaja izjemno poučen in zanimiv obrat v razmišljanju o ljubezni, ki ga zasledimo v Platonovem Simpoziju.
Kot je znano, se zberejo atenski možje na simpoziju ter vneto, dolgo in z občutkom za detajle razpravljajo o ljubezni.
Ko pride na vrsto Sokrat, reče nekaj nepričakovanega in nenavadno vznemirljivega: vsega, kar vem o ljubezni, me je naučila ženska. Naučila pa ga ni samo o ljubezni, temveč ga je poučila tudi o naravi božjega. Tako pravi filozof, ki mu someščani priznavajo, da je moder.
Povezava je zares nenavadna, kajti nismo navajeni razmišljati, da sta ljubezen in bog nujno povezana.
Ženska, o kateri govori Sokrat, je Diotima. Ko izvemo, kaj vse mu je povedala, spoznamo, da se je Sokrat od nje zares naučil nečesa povsem novega.
Ko spremljamo Sokratov govor o ljubezni, imamo pred očmi osnovni princip, ki mu sledi filozof, zato je dobro, da sledimo istemu principu tudi sami, saj je dober. Zaradi njega nam tudi ni treba ponavljati za Sokratom, kot to delajo učenci v šolah, saj je naša dolžnost bistveno drugačna. Naša dolžnost je, da mislimo.
Sokrat namreč uporablja tale princip: ideje, posejane na plodnih tleh uma, so prav zato zmožne za povezovanje z drugimi idejami. Ko se take ideje povezujejo med seboj, je njihovo povezovanje plodno, produktivno, to pa obenem pomeni, da se lahko iz njih zelo veliko naučimo, kajti naša dolžnost, kot omenjeno, je natanko ta, da skrbimo za njihovo plodno povezovanje.
Iz tega sledi preprost sklep, da obstaja tudi neplodno povezovanje idej, iz katerega se ne naučimo dosti ali pa se sploh ne naučimo ničesar.
Tako je na primer zelo plodno razumevanje grške besede eudaimonia, ki jo danes navadno prevajajo kot blagostanje, well-being, pa tudi kot sreča. Natančneje pa zajamemo grški pomen besede, če vemo, da je sestavljena iz eu, ki pomeni nekaj želenega, in daemon, ki se nanaša na stanje, v katerem je človek duhovno blažen.
Tukaj mora Diotima Sokratu razložiti povezave med božanskim in človeškim svetom, saj je to logično. Najprej poudari, da bog ni bitje in da ne živi tam nekje. Božanski svet je povsem drugačen od človeškega, nadaljuje, vendar je povezan s svetom ljudi, in sicer na zelo poseben način, ki ga velja razumeti.
Povezan je s kanali, ki jih imenuje Diotima kanali demonskega duhovnega komuniciranja. Demonsko je torej na pol poti med božanskim in človeškim. In demonskega ne smemo mešati s pomenom, ki ga besedi pripisujemo danes zaradi krščanske tradicije. V stari Grčiji ima namreč povsem drugačen pomen.
Glavni je eros, ki ga Diotima razume kot veliki duh ali Δαίμων μέγας. Zaradi erosa se človek obnaša tako, da se dviguje vedno višje, vedno dlje, da želi socialne, družbene, kulturne, umetniške in druge dosežke, ki daleč presegajo golo preživetje, reproduciranje in prenašanje genov na naslednjo generacijo, kopičenje materialnih dobrin.
Zaradi erosa je torej naše življenje naddoločeno, kot bi rekel Freud, z duhovnim in božanskim.
Slika: Ljubezen (foto: Dušan Rutar)
