Naslov knjige, ki jo berem, je nekoliko nenavaden: The New Emotional Intelligence (Travis Bradberry, Bruyere Publishing, 2025). Berem jo za potrebe delavnic čustvene inteligentnosti, ki jih bom izvajal v tem šolskem letu. Izvirni izrazi, ki jih preučuje avtor – self-awareness, self-management, social awareness, relationship management –, me sicer ne navdušujejo, toda jemljem jih kot tehnikalije, ki so bržčas potrebne. Morda pa tudi niso.
Letošnje delavnice iz čustvene inteligentnosti bom pričel tako, da bomo najprej še enkrat natančno premislili, kaj čustvena inteligentnost sploh je, in se pogovarjali o tem. To bomo naredili zato, da bomo bolje razumeli drug drugega in imeli boljše odnose. Zveni čisto preprosto, vendar je tudi zahtevno.
Nekatere psihološke raziskave potrjujejo komercialno spoznanje, do katerega so se prek izkušenj dokopali številni ljudje: v življenju je najbolje skrbeti samo zase in biti sebičen, vse drugo se ne splača, ker je človek samo razočaran, če računa na druge, zato je nanje najbolje kar pozabiti. Vprašanje je, če je to res vselej najbolje in najbolj koristno, dejstvo pa je, da številni ljudje razmišljajo natanko na ta način. A zakaj?
Preveč nadzorovani otroci ne znajo in ne zmorejo presoditi, da so preveč nadzorovani. Ko se znajdejo v nevarnosti ali negotovi situaciji, ne vedo, kako se soočiti z njo, ker niso samostojni. Nikoli se niso naučili soočati se. Njihovi starši, ki poskušajo odpraviti vsa tveganja iz njihovih življenj, jih niso vzgojili za varnost. Ne, vzgojili so jih kot nedoletne in negotove osebke, ki ne zmorejo oceniti tveganja, ker se z njim še nikoli niso srečali, postanejo panični, ko se soočijo z neizogibnim in nepričakovanim, in se začnejo upirati, ko končno uidejo nadzoru. V vsakem primeru ostajajo odvisni, nesposobni delovati brez zunanjega vodstva in nadzora. Niso se naučili lekcije, da resnično varnost zagotavlja razvijanje sposobnosti za obvladovanje nepredvidljivega, to pa terja soočanje z obvladljivo negotovostjo, delanje napak, učenje improvizacije in razvijanje sposobnosti za neodvisno presojanje.
Zadnji ne bodo postali prvi znotraj sistema, v katerem obstajajo zadnji in prvi. Rodili se bodo kot subjekti drugačne resnice. Resnica Dveh je kajpak ljubezen, kot je pokazal Badiou, to pa je nekaj bistveno drugačnega od tega, na kar smo navajeni: konstrukcija sveta z vidika razlike, ne identitete. Zavrne vse narcistične prizore, ki so povsod okrog nas in kjer posamezniki drug v drugem iščejo potrditev sebe, želeč všečke, ki jih ne more biti nikoli dovolj. Nastane nova skupnost, kjer niso vsi enaki potrošniki, zgrajena pa je na univerzalnem, ki se pojavlja skozi razlike in srečevanja.
Na povabilo sem izvedel predavanje o funkcionalni neumnosti in kritičnem razmišljanju. Naslonil sem se na izvrstno knjigo z naslovom Paradoks neumnosti, ki sta jo že pred časom spisala Mats Alvesson in André Spicer. Moja temeljna ideja je bila, da ne živimo le v času lažnih novic, izmišljenih dogodkov in montiranih predstav, temveč predvsem v svetu, polnem neumnosti. Predavanje je bilo zelo potrebno in pomembno, kajti resnično je vse pogosteje videti, kot da so se ljudje vdali in so predali orožje, ki se imenuje samostojna presoja. Zdi se, da imajo raje žargon, floskule in puhlice in da raje ubogajo, kot smo morali nekoč ubogati v vojski. Tam, v stari Jugi, smo poslušali preproste ukaze nadrejenih, rečeno pa nam je bilo tudi, da nam ni treba razmišljati, jer postoje drugi koji će misliti umesto tebe. Neumnost, o kateri sem predaval, ni psihiatrična diagnoza in ni dokaz, da se je ljudem množično zmešalo. Na žalost je neumnost zelo funkcionalna. V današnjem svetu, ki ga uravnavajo tržne zakonitosti, je tako popolnoma vseeno, ali govorite neumnosti ali ste pametni, kajti na koncu odločajo trgi. In če se neumnost bolje prodaja, toliko slabše za pametne ljudi.
Sijaj absolutnega. Tak je naslov knjige. Pod njo je podpisana Jana Ndiaye Berankova. V knjigi so zbrani dialogi z Alainom Badioujem. Ustvarjeni so tako, da odkrijemo in razumemo, da je zbiranje in urejanje besed umetnost. Preprosto lahko rečemo, da to pomeni nekaj nevsakdanjega. Pomeni gibanje idej. Pomeni njihovo razvijanje, nekakšno napredovanje. Ideje namreč niso statične, niso kakor lego kocke, ki so vselej enake in jih lahko poljubno zlagamo. Ko urejamo ideje, smo podrejeni sili, zaradi katere lahko govorimo o gibanju in razvijanju idej. Nismo v položaju, da delamo z njimi, kar se nam zljubi. Nikakor nismo.
Lotevam se novega projekta. Napisal bom knjigo o skrivnostih, ki so mi jih doslej zaupali ljudje. Pripovedovalcev kajpak ne bom razkril, bom pa razkril skrivnosti. Ustvaril bom arhiv skrivnosti in neizrečenega trpljenja, orisal bom produktivno praznino v vsakem otroku (pristna ustvarjalnost), ki omogoča kristalizacijo diha v besede (trpljenje postaja izraz). Maske, ki so postale obrazi, bodo padle, zasloni ne bodo več nadomeščali zvezd, nezmožnost maskiranih, da bi prebrali resnico, bo izginila. Vse to bom storil zaradi humanistične vzgoje, zaradi kulture knjig, ki me je oblikovala vsa ta leta, zaradi etičnosti, na kateri temelji moje delo: skrb za drugega. Obenem razmišljam o vznemirljivem vprašanju: »Če je bog neskončen, mističen, neubesedljiv in tolažilno neviden, ali je kaj drugače, ko vas domnevno zapusti in nekdo reče, da je mrtev?«
Redko me kdo kaj vpraša, redke zanima, kako mi je v življenju, kaj delam, kako doživljam blaznost sodobnega sveta. Ni problema, se ne pritožujem.
Vsak dan me z vseh strani preplavlja hrup, za katerega me želijo prepričati, da je inteligentno govorjenje. Tišine je malo, modrosti je komaj za vzorec. Ljudje se bojijo tišine in samote, resnično dobrih sogovorcev je malo, osamljenosti je veliko. Nekateri stalno proizvajajo nekaj, kar naj bi naredilo vtis na druge, tekmujejo med seboj, a razumejo malo. Mnogo bolj kot razumu so podrejeni volji in strastem, ambicijam, lakoti po prepoznanju, želijo biti všečni. Inteligenco imajo za orodje, drug za drugega niso cilj, temveč sredstvo. Vsi oddajajo, a le redki resnično poslušajo in sprejemajo. Ne slišijo tišine med besedami, silijo misli v vnaprej določene in potrjene vzorce, ne dovolijo jim, da se pojavijo. Ukazujejo tišini, naj se umakne, ne razumejo, da se prava moč pojavi šele, ko si drznemo biti šibki. Niso kakor ptice, ki pojejo ob zori in ne vedo ničesar o všečkih, občinstvu ali prepoznavnosti, niso kakor tišina, ki poje po svoji izbiri.
Živijo ljudje, ki se raje pogovarjajo z umetno inteligenco kot z drugimi ljudmi. Ne z vsemi, a teh, s katerimi se resnično želijo pogovarjati, je malo. Res je, da umetna inteligenca ni čustvena, a prav to je tako neverjetno dobro.
V pogovorih z ljudmi, ki vedo o umetni inteligenci malo ali ne vedo celo popolnoma ničesar, prevladujeta dve temi. Ena je v obliki vprašanja, kaj hudega nam lahko stori ali nam bo storila, druga v obliki trditve, da nima čustev ali da nikoli ne bo subjekt v Lacanovem pomenu besede. Temi povesta veliko o ljudeh, ki ju zagovarjajo, o njihovi anksioznosti in njihovem egu, ne povesta pa tako rekoč ničesar o umetni inteligenci.
Ni enostavno in ni lahko odkriti, kako nekateri ljudje na videz »uspevajo« v življenju in kako jih drugi ljudje pri tem podpirajo, čeprav imajo dokazano osebnostne lastnosti, ki jih psihologi prepoznavajo kot lastnosti predatorjev ali plenilcev. To so osebnostne lastnosti, zaradi katerih se njihovi nosilci obnašajo do drugih ljudi, kot da so ti njihov plen. Ko se znajdejo na položajih, kjer imajo moč, moč jim kajpak daje položaj, sami je v resnici nimajo, se njihove lastnosti uveljavljajo tako, da ljudje okoli njih trpijo. To so lastnosti, zaradi katerih drugi ljudje tako rekoč nikoli ne morejo o ničemer odločati – v najboljšem primeru se strinjajo z odločevalci, da bi imeli vsaj za silo občutek, da sodelujejo. V resnici ne sodelujejo, saj so plen, le da tega po navadi dolgo ne vedo. Ne prepoznajo se kot plen, kajti če bi se, bi jih bilo najprej sram svojega klečeplazenja, potem pa bi se zrušila njihova predstava o sebi. To nikakor ni lepa ali prijazna izkušnja, zato se ji izogibajo na vse mogoče načine.
Samah Jabr, palestinska psihiatrinja, ki raziskuje in piše o Sumud kot palestinskem konceptu, ki presega zahodnjaški diskurz o travmi, me navdušuje z vpogledi, ki širijo moja obzorja, zato sem ji zelo hvaležen. Moje razumevanje človeške duševnosti in duševnega zdravja se je povečalo in razširilo, ko sem dojel, da travma nikoli ni zgolj stvar tega ali onega posameznika, danes pa dobiva nove razsežnosti, ko razmišljam o neskončni travmi, ki se imenuje Gaza.
Podnaslov knjige »How Social Science Got Better«, spisal jo je Matt Grossmann, je »premagovanje pristranskosti z več dokazi, raznolikostjo in s samorefleksijo«. Dolgoletno raziskovanje tega, kar imamo ljudje med seboj, me je naučilo, da natanko isto velja tudi za vsakega posameznika, ki želi napredovati v razumevanju samega sebe. Tako napredovanje namreč ni nujni integralni del življenja, kar pomeni, da ne poteka samo od sebe. Na začetku je vedno želja in je vprašanje: želim napredovati v razumevanju sebe ali ne?