Dr. Dušan Rutar
Walter Benjamin je vedno znova opozarjal na dolžnost ljudi. Tudi na pravice, vendar najprej na dolžnost. Še natančneje: opozarjal je na pravičnost neke dolžnosti, na pravičnost v njenem izpolnjevanju. Ko človek izpolnjuje to dolžnost, je namreč že pravičen. Zamisel je zares kompleksna in izjemno produktivna, zato jo velja vnovič premisliti in ugotoviti, kako je z njenim izpolnjevanjem v aktualnem trenutku v konkretnem občestvu. V čem je torej dolžnost in v čem je pravičnost, o kateri govori filozof? Benjamin pravi takole: pravičnost je v dolžnosti, da vsaka nova generacija ljudi omogoča ranljivim družbenim skupinam uresničevanje pravice, da se osvobaja razlag oziroma interpretacij sveta, ki jih zagovarjajo zmagovalci.
Zmagovalci so pripadniki elit, ljudje, ki imajo v občestvih privilegirane položaje, da lahko svoje razumevanje sveta bolj ali manj nemoteno širijo okoli sebe in obenem pričakujejo, da ga bodo drugi ljudje sprejemali, oziroma se z njimi strinjali.
Benjaminovo razmišljanje je dobro zlasti zato, ker se lahko zgodi, in tudi se dogaja, da postanejo v občestvih zmagovalci strokovnjaki, znanstveniki in filozofi, ki znajo domnevno najbolje razlagati samo realnost. V takih občestvih ni več demokracije, kajti vladavina strokovnjakov ali ekspertov, izvedencev ne more biti vprašljiva, ker vsi drugi ljudje nimajo dovolj argumentov, da bi ugovarjali, zato je razumno, da sprejemajo, kar povedo strokovnjaki, in se strinjajo z njimi.
V občestvu in državi tako vladajo nosilci znanja oziroma vednosti, ki vedno znova povedo, kaj je treba storiti, kako živeti, kako se obnašati, kako govoriti, kako vstopati v medsebojne odnose in tako dalje. Obstajajo izvedenci za čisto vsako področje človekove eksistence: prehranjevanje, oblačenje, ukvarjanje z rekreacijo, medsebojni odnosi, razvoj osebnosti, čustvovanje, skrb za biznis etc.
Problemi, s katerimi se srečujejo ljudje v vsakdanjem življenju, so tako tehnični in rešljivi s tehničnim znanjem. Če prevladuje tak način razmišljanja, pa se nujno dogaja še nekaj.
Trpljenje ljudi, zlasti vseh tistih, ki jih označujejo kot pripadnike ranljivih družbenih skupin, ostaja nevidno, saj ga ni mogoče prevesti v tehnične probleme. To vidimo na vsakem koraku in vsak dan: strokovnjaki in politiki vedno znova obljubljajo ljudem, da bodo s pomočjo tehničnih rešitev pozitivno vplivali na njihov družbeni položaj, s tem pa tudi zmanjševali njihovo trpljenje, toda vse to se ne zgodi ali pa se dogaja v minimalnem obsegu, medtem ko je očitno, da živijo elite iz dneva v dan bolje.
Trpljenje ljudi ostaja nevidno tudi zato, ker je preprosto izključeno. O njem ne vemo veliko, redko poslušamo o njem ali gledamo prizore najrazličnejših oblik trpljenja. Ali kot piše Jean-Philippe Deranty v knjigi o socialni filozofiji Axela Honnetha: družbenega trpljenja v razredni družbi ne vidimo ali zanj ne slišimo, ker je njegovo izražanje neustrezno glede na prevladujoče norme in ker ga družba izključuje že vnaprej.
Torej smemo reči, da niso izključeni le nekateri ljudje, temveč moramo dodati, da so izključene tudi oblike njihovega trpljenja; kar pa še ne pomeni, da ne obstaja.
Ljudje, ki trpijo, se zato morda še za silo strinjajo s pripadniki elit glede razlaganja sveta, toda njihovo strinjanje stoji na trhlih tleh, zato ne more dolgo trajati, tako kot ljudje ne morejo dolgo prenašati lastnega trpljenja in ga razlagati tako, da je vse skupaj še znosno.
