Dr. Dušan Rutar
Prvi film, ki sem si ga ogledal te dni z velikim zanimanjem, ima naslov Socrate (Roberto Rossellini, 1971), drugi, za katerega sem vedel že vnaprej, da bom v njem neizmerno užival, pa Loving Vincent (Dorota Kobiela, Hugh Welchman, 2017); resnično: v dveh zaporednih dneh sem si ga ogledal dvakrat. Imata nekaj skupnega. O tem želim razmišljati v nadaljevanju, ker je dobro; dobro je razmišljati in dobro je to, kar je filmoma skupnega. Loving Vincent je mojstrovina, kakršnih je malo. Več kot sto dvajset animatorjev je lastnoročno oblikovalo 65.000 oljnih slik, ki tvorijo kadre tega izjemnega filma, kadre, ki so obenem Van Goghove slike oziroma komentarji k njim, če smem tako reči. Gledanje tega filma je čisti estetski užitek, je zares izvirno potovanje, ki združuje vrhunske slikarske dosežke z brezhibno filmsko montažo in idejo, o kateri film razmišlja. Spremljamo namreč razmislek o slikarjevih zadnjih dnevih, o morebitnih razlogih za njegov samomor, o kraju, kjer je živel, in njegovih prebivalcih. Rdeča nit filma je Van Goghova želja, da bi s slikami, ki jih je bilo na koncu več kot osemsto, približal ljudem globine svojega občutenja sveta in tega, kar imajo med seboj. Na koncu mu je uspelo, toda njegovo življenje se je sklenilo vse prezgodaj.
Film o zadnjih dneh Sokratovega življenja nam prinaša natanko isto: globoko razmišljanje o človeški eksistenci, o nenavadnem vprašanju, kaj naj počne človek s svojo svobodo v času, ki mu je namenjen na tem svetu. Roberto Rossellini je ustvaril izjemno potovanje učencev s svojim učiteljem, ki na koncu mirno sprejme sicer absurdno obtožbo in dobesedno noro obsodbo, se ne pusti motiti v svojem filozofskem razmišljanju, ljudem pa tako rekoč mimogrede pokaže, kaj zares pomeni živeti filozofijo, ne zgolj prazno filozofirati.
Van Gogh nas s svojimi izjemnimi deli navdihuje še danes, prav tako pa se iz davnine oglaša Sokrat in nas sprašuje, če smo se končno česa naučili od filozofije in če znamo naučeno tudi dejansko živeti. Ne obtožuje nas ne eden in ne drugi, čeprav sta umrla prekmalu in zaradi popolnega nerazumevanja tistih okoli njiju, ki so imeli moč, da odločajo o tem, o čemer ne bi smeli nikoli odločati.
Zlasti ne o usodi genijev, kakršna sta Sokrat in Vincent. Take ljudi, kot sta sama, bi morali brezpogojno spoštovati kot posebne zastopnike dobrega na tem svetu, zastopnike univerzalnega, ki omogočajo dobro med ljudmi, saj to ne more nastati samo od sebe, in jih potrebuje.
Prav Sokrat in Vincent sta človeka, ki s svojimi dejanji, ne zgolj z besedami, neposredno dokazujeta, da je vsak človek zmožen za univerzalno in za dobro, da torej ni res, da bi se morali ljudje vdajati zli usodi, depresivnim mislim in turobnim pričakovanjem, kaj bo prinesel jutrišnji dan. Življenje sicer ni idilično in še manj je pravljično, to pa še ne pomeni, da ne moremo s skupnimi močmi ustvarjalno hoditi po poti, ki jo najprej ustvari kak izjemen posameznik, za katerega lahko drugi mirne vesti rečejo, da mu je dobro slediti.
Dobro mu je slediti, ker je to dobro za vse in za vsakogar. Je za skupno ali obče dobro in je za to, kar imenujemo univerzalno, ki ne izključuje nikogar razen teh, ki se izključijo kar sami.
