Dr. Dušan Rutar
Ljudje tako močno verjamejo v normalnosti in povprečja, da imajo številni od njih nenehno težave, ker bodisi želijo biti normalni bodisi verjamejo, da so taki. Ne vedo, da so normalnosti in povprečja zgolj fikcije, zaradi katerih Todd Rose, avtor izvrstne knjige z naslovom The End of Average (HarperOne, 2016) upravičeno govori o tiraniji povprečij. In poudarja: danes večina šol, podjetij, ustanov in institucij verjame v realnost Norme. Zares je osupljivo, kako vztraja tiranija povprečij, namesto da bi ljudje presojali po tem, kar dejansko so: neponovljivi posamezniki. A tudi ti podlegajo tiraniji in se nenehno primerjajo med seboj ali pa vsak sebe primerja z neobstoječimi ideali, Normami, normalnostjo, povprečji in drugimi fikcijami. Zaradi tiranije povprečij imajo kajpak probleme, imajo veliko problemov, ki jih ne bi bilo treba imeti. Od zibelke do groba se ljudje primerjajo na opisani način in jih drugi primerjajo z neobstoječimi povprečji, pritiskajo nanje, zahtevajo, kakšni naj bi bili, kakšni bi morali biti, kaj bi se spodobilo, da počnejo. Ves čas poteka primerjanje in ugotavljanje, kako blizu je kdo. Nikakor ne mislim na neobstoječo popolnost ali na ideale. Ne, mislim na povprečja, statistično normalnost, nekaj, kar ljudje domnevno merijo, in nekaj, kar naj bi izražale številke. To je še slabše, kajti natanko taka povprečja ne obstajajo, ljudje pa so vzgojeni, da verjamejo številkam, podatkom in njihovim razlagalcem. Toda obstajajo razlagalci, ki so dobri, in obstajajo razlagalci, ki sekajo mimo. Bertrand Russell, britanski filozof in matematik, je nekoč dejal, da je za vsakega človeka dobro, če kdaj pa kdaj postavi pod vprašaj to, kar je imel morda leto dolgo za samoumevno in je to sprejemal, ne da bi se enkrat samkrat vprašal, zakaj to dela.
Zakaj je tako spraševanje dobro? Ali ni bolje, da človek še naprej sprejema, kar sprejema že dolgo časa? Ali ni dobro biti povprečen ali vsaj blizu povprečij, normalen ali vsaj blizu normalnosti?
Ni nujno, da je dobro in ni nujno, da je bolje biti blizu povprečja kakor daleč od njega. In ni nujno niti takrat, ko deluje in je koristno.
Kaj se dogaja?
Dogaja se to, kar sledi. V nadaljevanju skušam povedati zgodbo o tem, da smo ljudje zmožni za razlaganje, interpretiranje sveta, objektivnih podatkov, informacij in evidenc, in da je tako razlaganje nenavadno zahtevno delo, ki pa nam je lahko zelo v korist.
Samodejno smo namreč prepričani, da so objektivni podatki o svetu sami sebi dovolj, da številke govorijo, da podobe povedo več kakor tisoč besed. V vse to smo tako prepričani, da si ne zastavljamo vprašanj. Ne sprašujemo se, ali je to sploh res, ali drži.
Pa bi se morali spraševati, kajti iste objektivne podatke je mogoče razlagati na več načinov. Podatki sami namreč ne povedo prav ničesar – vse pove šele njihova razlaga.
In znanstveno je dokazano, da noben človek ni povprečen ali normalen, da ne more biti tak, tudi če se trudi, da bi bil. Ko govorimo o posamezniku, o neponovljivem osebku, so povprečja in normalnosti kratko malo odveč, če nočemo postati tirani. A več o tem naslednjič.
