Dr. Dušan Rutar
Medtem ko ljudje v občestvu drug od drugega tako rekoč spontano pričakujejo, da bodo povprečni in normalni, da ne bodo preveč izstopali, da bodo končno uspeli in bodo pri tem še vedno normalni, se dogajajo nad njihovimi glavami in za njihovimi hrbti še druge reči, o katerih vedo malo ali pa o njih celo ne vedo ničesar in jih, prav zato, ne morejo misliti, čeprav bi bilo dobro, da bi jih, saj so tudi družbena bitja, ne zgolj psihološka, kot so navadno in prav tako spontano prepričani. Dogaja se namreč tole. V občestvu prevladujejo vedno iste in enake pripovedi o naravi realnosti, mainstream mediji dnevno oskrbujejo potrošnike z žargonom in novorekom, vlade pa obvladuje mednarodni kapital gigantskih razsežnosti, ki si jih navadni smrtniki ne morejo predstavljati niti v sanjah. Zaradi vsega tega nenehno poteka tudi izključevanje, ki je obenem nepravični učinek dveh družbenih procesov, o katerih razmišljam danes. Naj najprej poudarim, da zaradi obnavljanja žargona, novoreka in vedno istih pripovedi redko slišimo drugačne, alternativne pripovedi, razlage in interpretacije, ki niso ne žargon, niso iz klišejev in ne sodijo med novorek; že to dejstvo bi moralo bosti v oči, a v glavnem ne bode. Prvi proces. Ljudje, ki sprejemajo pričakovanja glede normalnosti in povprečij, morda verjamejo v to, kar sprejemajo, morda pa tudi ne verjamejo. Pomembno je namreč, da jih sprejemajo, da pristajajo nanje, da se vedejo, kot da verjamejo; torej sploh ni pomembno, ali zares verjamejo ali ne. Ko jih sprejemajo, se ipso facto odrekajo drugim in drugačnim pričakovanjem, ki bi jih lahko imeli ali sprejemali. Svoje vedenje naravnavajo po njih, zato se ne spreminja, dokler jih sprejemajo; ljudje kot celota se navadno vedejo precej konsistentno, kar pomeni predvidljivo.
Učinek je pomenljiv in ni zanemarljiv. Zmanjša se namreč učenje. Kar je logično: ponavljanje in obnavljanje istega ni učenje že po definiciji. Zato tudi pravimo, da se ni težko učiti, saj so možgani narejeni za učenje. Zares težko se je odučiti, se je odreči staremu oziroma že naučenemu. Ponavljanje ali kopičenje istega prav tako ni odrekanje, saj je sprejemanje.
Sprejeti pa je treba tudi učinke ali posledice. Slika je zato jasna: ljudje se toliko manj učijo, kolikor bolj sprejemajo pričakovanja glede normalnosti in povprečij. Nihče jih ne sili, naj se ne učijo, saj zmanjšano učenje logično sledi sprejemanju pričakovanj, ki so vgrajena v same kognitivne modele, s katerimi zaznavajo svet, ga mislijo, pojasnjujejo in razlagajo.
Drugi proces. V občestvu obstajajo in delujejo institucionalizirani mehanizmi, politični, ekonomski, pravni, ki nekaterim ljudem dobesedno preprečujejo dostop do kapitala. Do njega ne morejo, tudi če želijo in imajo močno voljo. Torej ni res, da je vselej pot, kjer je volja. Včasih je zgolj volja, poti pa ni od nikoder. Potem je tudi volje vse manj in manj, na koncu pa je celo obup ali depresija.
Depresivnih ljudi ni tako zelo malo. Še več je ljudi, ki nimajo dostopa do kapitala, pa niso depresivni.
Izključevanje poteka tudi v tem trenutku, mediji pa poročajo predvsem o rasti, inkluziji, in vključevanju. Je prijetnejše za uho in oči.
