Dr. Dušan Rutar
Končno smo dojeli, da je vsak človek originalen in neponovljiv, kar obenem pomeni, da ne obstaja en sam način, kako postati dober, učinkovit ali ustvarjalen. V najnaprednejših podjetjih zato že nekaj časa sprejemajo kandidate za delovna mesta na nov, izviren način: ne zanima nas, kaj ste počeli doslej, česa ste se naučili, želimo le, da ste dobri in da svoje zmožnosti uveljavite v dobro vseh nas. Ne zanima nas torej, ali ste povprečni ali ne, ali ste normalni ali niste, ali ste dosegli toliko in toliko točk na teh in teh standardiziranih testih. Zanima nas, kako dobro znate izkoristiti svoje potenciale, svoje talente, to, v čemer ste zares dobri. In zlasti nas ne zanima, ali se znate prilagoditi imaginarnim kriterijem povprečnosti ali normalnosti. Želimo, da ravno ne želite postati povprečni ali normalni. Pričakujemo, da boste ustvarjalni, neponovljivi in originalni, ker to tako ali tako ste. Upajte si torej biti, kar ste.V nekaterih podjetjih gredo celo tako daleč, da ravno ne gledajo, kakšne prošnje napišejo kandidati in katere diplome imajo, kakšne izkušnje imajo in kje vse so že delali. Zanima jih namreč nekaj drugega: koliko neizbrušenih diamantov je med kandidati, koliko skritih talentov ima kdo, kako neortodoksni so. Enostavno je namreč testirati ljudi in ugotoviti, kje v odnosu do standardov in povprečij je kdo. Zares težko pa se je znebiti enodimenzionalnega razmišljanja o ljudeh, ki nam ne dovoli, da bi videli na široko in globoko.
Najteže pa se je znebiti enodimenzionalnega razmišljanja o nas samih, ki nam ne dovoli, da bi druge ljudi presojali drugače, kot presojamo sebe. Ker smo navajeni razmišljati o povprečjih in normalnosti, smo tudi prestrašeni, ker se ves čas bojimo, da nismo dovolj normalni, da preveč odstopamo, da si bodo zaradi tega drugi ljudje o nas mislili kaj slabega. Nenehno se zato trudimo biti, kar ne moremo biti: povprečni, normalni.
Zaradi lastne prestrašenosti tudi druge ljudi presojamo na enak način. Ves čas ugotavljamo, ali so že dovolj povprečni in normalni ali morda še niso. Bojimo se njihove originalnosti in neponovljivosti, kot se bojimo svoje. Ne upamo biti drugačni, ker mislimo, da je drugačnost že sama po sebi nenormalna in premalo povprečna.
Izhod iz nezavidljivega položaja pa je sorazmerno preprost in je dober tako za nas kot za druge ljudi. Ko prepoznamo svojo originalnost in neponovljivost, ko opustimo razmišljanje, da moramo biti normalni in taki kot drugi, smo že na dobri poti, da razumemo svoje potenciale, ki jih zagotovo imamo, saj jih ima vsak človek, in da zavrnemo arbitrarne, naključne, imaginarne ideje o tem, kdo bi morali biti, kakšnim pričakovanjem bi morali ustreči.
In čisto na koncu velja podčrtati: ljudje niso kakor granitne skale, nepremakljivi in večno enaki, ampak so dinamični, nelinearni, kompleksni, spremenljivi sistemi. Prav zato lahko do določene mere napovedujemo vedenje večine ljudi, nikoli pa ne moremo natančno napovedati vedenja posameznika.
Ljudje pa še vedno preveč verjamejo, da so sami in drugi ljudje kakor skale, ki imajo nekje globoko v duši lastnosti, za katere so prepričani, da se ne spreminjajo in predstavljajo esenco, ki se je človek pač ne more znebiti. Prav zato verjamejo v usodo in osebnostne tipe ter so prepričani, da ima vse skupaj nekaj opraviti z geni.
Še slabše pa je, ko verjamejo, da je vedenje ljudi odvisno od kamenja tam na nebu in od oddaljenih sonc, o katerih ne vedo dobesedno ničesar.
