Dr. Dušan Rutar
Morda je najpomembnejša ideja v življenju ljudi tale: prepoznavanje posameznikov kot enakih in dejanja, ki sledijo takemu prepoznavanju. Kakšna dejanja sledijo? Dostopanje do vsega, kar omogoča oblikovanje življenja, da je vse bolj smiselno in polno pomena (meaningful). Nasprotno od tega je življenje v pasivnem pričakovanju, da se bo zgodilo nekaj dobrega, da bo nekdo nekomu izpolnil kako željo ali zadovoljil potrebo. Pasivna enakost ljudi pomeni, da nekdo varuje njihove pravice – na primer država. Civilizacijski napredek pomeni, da država to tudi dejansko dela. Kljub vsemu pa še vedno govorimo o politični pasivnosti. Čisto nekaj drugega je to, kar sledi. Kar sledi, je posledica nekega vpogleda v naravo ljudi kot inteligentnih simbolnih bitij; zelo pomembno je a priori priznati vsakemu človeku, da je to: inteligentno simbolno bitje.
Immanuel Kant je prišel do sijajnega vpogleda: ljudje ne oblikujejo svoje egalitarnosti ali enakosti, ampak je ta logično konsistentna in logično nujna. Ljudje lahko postanejo njeni subjekti, podložniki, kar pomeni, da ni nujno, da se to tudi zgodi. Egalitarnost je neodvisna od njih, to pa je obenem dobro in slabo. Dobro je, ker pomeni možnost, da jo ljudje prepoznajo in uresničujejo v praksi, slabo pa je, ker je za to potrebno prizadevanje in premagovanje načela ugodja, to pa ni tako zelo preprosto in samoumevno.
Kako je prišel Kant do orisanega vpogleda? Z analiziranjem narave oziroma delovanja čistega in praktičnega uma.
V vsakdanjem življenju, ki ga trenutno živimo, obstajajo močna neoliberalna pričakovanja, da bodo posamezniki ustvarjali in oblikovali sami sebe. Obstaja filozofija pasivne enakosti, pravi Rancière. Pomeni, da so ljudje različni in imajo obenem možnosti, da vsakdo oblikuje in preoblikuje samega sebe – skladno s pričakovanji, ki so notranja samemu kapitalističnemu načinu življenja. Kdo bi pomislil, kako čudovito je vse skupaj.
Toda zadeve niso preproste, kot rečeno. Ljudje se zaradi filozofije pasivne enakosti ne naučijo uresničevati ideje egalitarnosti ali pa so pri tem celo ovirani oziroma inhibirani. Naučijo se le, če jo presežejo, če jo lahko presežejo.
In presežejo jo lahko. Možnost takega preseganja je objektivna, kot je pokazal Kant.
Kant: človek se odloči za etično dejanje neodvisno do družbenega položaja, ki ga zavzema. Ne odloča se zaradi svojih interesov, potreb ali želja. V tem smislu so vsi ljudje enaki. Enaka racionalnost ljudi pomeni temelj njihovega aktivnega sodelovanja v družbi.
Sedaj smo prešli od filozofije pasivne enakosti k filozofiji aktivne enakosti. Zastavilo se nam je vprašanje, kaj ljudje zmorejo. Skupaj, ne vsak zase.
Ljudje so zmožni postati kolektivni subjekt principov oziroma maksim, o katerih govorim: princip egalitarnosti oziroma enakosti; princip enake inteligence ljudi; etični princip oziroma kategorični imperativ.
V pravični družbi morajo obstajati institucije in ustanove, ki omogočajo in jamčijo rabo etičnih principov oziroma uresničevanje filozofije aktivne enakosti. Ljudje kot kolektivni subjekt naštetih principov, zahtevajo oblikovanje pravične družbe. Lepo in prav, če bi živeli v pravični družbi, a ne živimo. Torej je kolektivno delovanje ljudi, o katerem govorim, nujno potrebno.
Kapitalizem namreč očitno ni dober za vse ljudi in ni pravičen, ker je urejen hierarhično. Številni ljudje niso cilj, ampak so zgolj sredstvo za doseganje ciljev nekaterih drugih ljudi, kot bi rekel Kant, zato je izkoriščanja veliko.
Problem je velik tudi iz drugega zornega kota: dobrine imajo namreč zgodovino. Ljudje jih imajo v svoji lasti. Nekateri imajo v lasti večino vseh dobrin, vsega premoženja in vsega kapitala. Kako je potemtakem mogoča njihova pravičnejša distribucija?
Brez orisanega kolektivnega delovanja ljudi nikakor.
