Dr. Dušan Rutar
Naslov filma je The Florida Project (Sean Baker, 2017). Narejen je na zelo poseben način, ki ga številni ljudje niso vajeni; to velja zlasti za gledalce stereotipno dinamičnih hollywoodskih uspešnic, za katere se že vnaprej ve, da bodo uspešne. V resnici gledamo netipično filmsko mojstrovino, narejeno onkraj klišejev in stereotipov, ki je spretno stkana iz povsem vsakdanjih prizorov iz življenja navadnih ljudi, otrok in odraslih, ki skušajo preživeti v okolju, za katerega lahko rečemo, da je čisto normalno, pa vendar nam film zelo natančno vedno znova pokaže, kako zelo naporno je živeti v njem, saj so protagonisti dobesedno ves čas v stresu, ker nimajo denarja za preživetje in so prisiljeni jemati, kjer je le mogoče, ali pa so pripeti na poceni izdelke za zabavo, da bi užili vsaj nekoliko zadovoljstva in morda celo ujeli trenutek sicer izmuzljive, a v kapitalizmu nenehno obljubljane sreče. Trenutki sreče so zagotovljeni v bližnjem zabaviščnem parku Disney World, kamor se stekajo reke zabave in vznemirjenja željnih turistov, tu pa spremljamo usodo ljudi, ki živijo dobesedno v senci, na robu, kjer nikogar ne zanimajo, saj se turisti na poti v Disney World ustavijo zgolj za eno noč ali pa sploh ne, ker tu dobesedno nimajo česa iskati. Zdi se tudi, da film nima nobene rdeče niti, nobene zgodbe, da nam ne želi povedati ničesar, toda obenem že vemo, da nam pripoveduje prav skozi fragmente, drobne dogodke, ki tvorijo nenavaden mozaik življenja brez končnega smisla, začetnega vzroka in vmesnega postanka ali časa za povzetek.
Ljudje prihajajo in odhajajo, se za hip zadržijo na prizorišču, potem pa odidejo, tako kot lahko rečemo za življenje, da počasi nekam odteka, da ga ne moremo zadržati, nadzorovati in usmerjati, kljub temu pa trmasto verjamemo, da vendarle ima nekakšen smisel in pomen.
Za nas je zelo pomembno, da ga ima, kajti alternativa je slaba.
Motel Čarobni grad, ki stoji v središču vseh dogodkov, ti nastajajo v Čarobnem kraljestvu, je v resnici poceni prebivališče za eno noč, polno stenic, ščurkov, plesnivih postelj in večno vklopljenih televizorjev, ki prenašajo komercialni ništrc, obenem pa je tudi zatočišče za brezposelno mater z inteligentnim otrokom ter nekaj drugih ljudi, ki jim dobrohotni upravnik Bobby (Willem Dafoe) dovoli ostati, čeprav jim ne pozabi ob tej ali oni priložnosti vedno znova reči, da bodo morali oditi, če ne mislijo plačevati najemnine, vemo pa, da tega preprosto ne bo storil.
Temeljna ideja filma je zato humanistična, socialna, egalitarna in družbenokritična: živijo ljudje, ki najbrž ne bi preživeli nikjer drugje, če ne bi bilo teh, ki razumejo, so solidarni in si upajo. Bližina zabaviščnega parka je zato več kot posrečena filmska domislica, saj povsem dopolnjuje nefilmsko življenje v vsakdanjem kapitalizmu, v katerem imajo nekateri ljudje poleg dela, dobrin in drugega blaga na voljo še obilico zabave, da si popestrijo življenje.
Poleg njih živijo drugi ljudje, ki se z njimi ne morejo niti srečati. Srečajo se lahko le po naključju, če nekdo ne rezervira pravega motela, kot se zgodi v filmu, se izgubi ali zaide.
Potem brž odide novim dogodivščinam naproti. Zanj so ideje egalitarnosti, humanosti in skupnega življenja le nesmiselni žargon ljudi, ki še niso dojeli, kaj pomeni živeti v kapitalizmu, ko imaš enkrat dostop do kapitala.
Ko ga imaš, ga namreč ne želiš izgubiti za nobeno ceno. Kdor ga nima, je pač izključen.
