Dr. Dušan Rutar
Star pregovor pravi, in kak politik ga ob priložnosti potegne iz rokava kot priročno sredstvo za nagovarjanje volivcev, saj želi biti še naprej politik, da je čisto prav, če ljudje, ki ne delajo, tudi ne jedo. Pregovor je verjetno sprejel že v otroštvu, ker je na prvi pogled zanimiv in poučen, poleg tega pa gre tudi zlahka v uho, vendar ni nujno, da ga je kasneje tudi dobro premislil. Res je, da je treba najprej delati oziroma nekaj narediti. Tako pravi zdravi razum. Podrobnejša analiza pregovora pa nam pove, da je treba pred tem narediti še nekaj. Če hoče človek nekaj narediti, mora namreč imeti najprej idejo. Ki jo mora premisliti; in razmišljanje je že delo – imenujemo ga kognitivno delo. Ni namreč vseeno, ali zakoplješ krompir v zemljo januarja ali šele julija, če ga hočeš imeti jeseni več kot spomladi. Vedeti moraš, kdaj ga zakopati, kam ga zakopati, katero sorto zakopati, kaj z njo početi, potem ko ga zakoplješ. Brez dobre ideje tudi najsrečnejši kmet ne more ustvariti debelega krompirja. Prva različica slovenskega pregovora je zato tale: kdor ne premisli dobro, sploh nima pojma, kaj delati, da bi kasneje tudi jedel. Tako pravi tudi znanost, kajti z delom ljudje ustvarjajo vrednost, kot je dokazal Marx, potem pa lahko tudi jedo, kajti cena blaga izraža vrednost, to pa pomeni, da ustvarjeno dobrino prodajo na trgu kot blago, dobijo denar, zanj pa nekaj, kar lahko pojedo. In jesti je treba, sicer živo bitje kmalu umre; tudi tega se zdravi razum dobro zaveda. To spoznanje pa nas pripelje še do naslova tega zapisa: kdor ne je, kmalu tudi delati ne more, ker je preprosto tako slab, da ne more delati, tudi če hoče, ima železno voljo, cel kup notranje motivacije, interese in vse drugo.
Zagotovo se je torej dobro najprej najesti, da človek sploh lahko dela. In ko se naje, je dobro počivati, potem pa misliti, kaj delati.
V nadaljevanju je kajpak na vrsti vprašanje, kdo dejansko dela in kdo ne, kdo je parazit in kdo ustvarja vrednost. Potem je na vrsti vprašanje, kdo pobere dobičke oziroma presežno vrednost. Kak zlobnež bi se morda vprašal tudi, kaj delajo politiki, koliko vrednosti ustvarijo. Ampak na to zlobno vprašanje ne bomo odgovarjali. Zanima nas, kako je z ustvarjanjem vrednosti in s pobiranjem dobičkov, zanimajo nas empirični objektivni podatki, da številni delavci garajo kot črna živina dan za dnem, pa se njihovo premoženje niti malo ne poveča, nekateri pa celo živijo pod pragom revščine in ne jedo prav dosti, ker kratko malo nimajo dovolj denarja, čeprav delajo, kot rečeno.
Torej obstaja še ena različica pregovora kdor ne dela, naj ne je. Različica je: kdor dela, bo morda jedel, morda pa tudi ne bo. V kapitalizmu je pač tako, da ustvarjeno vrednost poberejo predvsem tisti, ki imajo dostop, veliko manj pa tisti, ki jo dejansko ustvarjajo.
