Dr. Dušan Rutar
Če natančno pomislimo, zlahka ugotovimo, da v realnosti ne obstaja niti en sam mehanizem ali princip, zaradi katerega bi se morali ljudje truditi biti povprečni ali normalni. Zato pa najdemo dovolj argumentov za zagovor posameznikove izvirnosti in drugačnosti, neponovljivosti in ustvarjalnosti. Niti dva človeka v celotni zgodovini človeštva ne moreta živeti na enak način in ne moreta biti povprečna, pa če si obojega še tako želita. Vsak človek je kot kompleksni multidimenzionalni odprti sistem lahko samo drugačen od vsakega drugega človeka. Tega dejstva bi se moral veseliti, k temu bi morali starši spodbujati svoje otroke že v zibelki, a jih pogosto ne. V družinah, v šolah in vrtcih, v tovarnah in ustanovah namreč še vedno prevladuje normativni način razmišljanja, zato so tam vselej starši ali vzgojitelji, učitelji, šefi ali direktorji, managerji in drugi ljudje, ki pritiskajo na te, ki so spodaj, da morajo biti normalni in povprečni, da se morajo prilagajati sistemu in se mu prilegati. Redka so podjetja in druga okolja, v katerih razmišljajo drugače.
Kjer jim vendarle uspe zamenjati perspektivo, razmišljajo takole. Ljudje so najbolj učinkoviti in produktivni, ustvarjalni in zadovoljni, ko delujejo v kontekstih, znotraj katerih napredujejo, cvetijo, se razvijajo, izpopolnjujejo ter imajo možnosti, da ustvarjajo nove, lastne poti, po katerih nato hodijo. Namesto da pritiskajo na posameznike in jim govorijo, kakšni bi morali biti, da bo sistem uspešen, spreminjajo kontekste, s tem pa tudi sam sistem, da bi bili posamezniki zadovoljni in kreativni. Njihov nasvet je zato preprost: spremenite okolje, spremenite kontekste in ljudje se bodo spremenili na bolje. Sami od sebe se namreč ne bodo spremenili, dokler se ne bodo spremenili konteksti, saj se jim prilagajajo – prilagajanje pa niti približno ni razvijanje, napredovanje in spreminjanje na bolje, saj je zgolj prilagajanje kot način preračunavanje, kaj se najbolj splača. Najlepše pa je tole. Od orisanih razvojnih sprememb imajo na koncu koristi vsi, tudi sistem, seveda.
Ko najde posameznik svojo pot, ko si jo začne krčiti, ko se razvija, ni več nobene načelne ovire, da ne bi mogel postati najboljši v tem, kar počne, kajti to ga veseli, zato je produktiven in se razvija. Želi se razvijati, zato je še bolj produktiven in učinkovit. Njegovo zadovoljstvo s seboj raste, samospoštovanje raste, samozaupanje raste, osebnostno se razvija bolj, kot si je sploh kdaj predstavljal. V sebi odkriva talente, za katere morda sprva sploh ni vedel, da jih ima.
Zadovoljni ljudje so tudi hvaležni in lojalni. V okoljih, ki se prilagajajo njihovi individualnosti, vračajo ljudem, ki jih spodbujajo na opisani način, z lojalnostjo, zvestobo, s produktivnostjo, z ustvarjalnostjo, s predanostjo delu, zaradi česar ima sistem, saj vselej obstaja, izjemne koristi.
Obrat v načinu razmišljanja je torej zelo pomemben. Obenem pa je tudi zahteven in naporen, kajti ljudje, ki so navajeni desetletja dolgo normativno razmišljati in se prilagajati normalnostim, imajo lahko hude težave, ko se znajdejo v novem polju, v katerem jih spodbujajo k negovanju in kultiviranju originalnosti, neponovljivosti, ustvarjalnosti in učinkovitosti, saj se vsega tega lahko celo ustrašijo in verjamejo, da sami nikoli ne morejo postati taki. A kljub vsemu lahko naučijo, morda prvič v življenju, da so neponovljivi in ustvarjalni posamezniki.
