Dr. Dušan Rutar
Obstaja posebna izkušnja, o kateri včasih poročajo ljudje. Izraža jo besedna zveza kot bi ugasnil luč. Takrat se zavest zelo zoži ali celo izgine, človek pa se znajde v breznu. A navsezadnje se taka izkušnja ponovi vsak večer. Vprašanje zavesti, ki se nato naslednje jutro kar pojavi, je eno najtežavnejših vprašanj sodobne znanosti in filozofije, zelo pomembno pa je tudi za razumevanje tega, kar imamo ljudje med seboj, saj bi včasih radi razširili zavest, jo razsvetlili ali preoblikovali, zlasti pa je pomembno, ker obstajajo tudi izrazi ozka zavest, zožena zavest, omejena zavest. Zakaj so te misli pomembne? Pomembne so, ker zavest ni pomembna le za vsakega posameznika (na primer zavest o sebi), temveč je pomembna tudi za medsebojne odnose, kar pomeni, da ozka zavest posamezniku ne dovoli, da bi sprejel drugega človeka že samo zaradi tega, ker je drugačen in v njegovi ozki zavesti preprosto ni prostora zanj. Izključevanje ne le ljudi, temveč tudi drugih živih bitij, je tesno povezano z naravo ozke zavesti. Ljudje še vedno pogosto razmišljajo o sebi in svetu na način, ki ga imenujemo antropocentričen. Na kratko: to je način razmišljanja, da je človek krona stvarstva, najvišje razvito živo bitje na tem planetu, ki ima pravico obvladovati naravo in vse v njej, jo izkoriščati za svoje potrebe. V resnici pa nam podrobno znanstveno in filozofsko razmišljanje o enem samem pojmu, ki je zavest, pove, da je tako razmišljanje tako rekoč v celoti zgrešeno.
Kaj je torej zavest? Izjemno težko jo je določiti, morda pa je celo (še) ne znamo določiti. Vsekakor lahko rečemo vsaj to, da obstaja svet subjektivnih izkušenj. Toda zavest ni isto kakor zavest o sebi.
Vprašanja, ki zanimajo znanstvenike, da bi odgovorili na zapisano vprašanje, poglabljajo občutek, kako malo vemo o naravi zavesti. Kako je biti človek, kako je biti jaz? Kako delujejo možgani, kako zaznavamo svet, kako nastajajo izkušnje, čustva, misli?
Za moj današnji namen pa je pomembno spoznanje, o katerem skoraj ni nobenega dvoma. To je spoznanje o naravi zavesti pri drugih živih bitjih, ne le pri človeku. Za ljudi utegne biti zelo zanimivo, kajti antropocentrično razmišljanje jim preprečuje, da bi dojeli in sprejeli, kar sledi v nadaljevanju, na zelo podoben način, kot ozka zavest ne dovoli sprejemanja drugih in drugačnih ljudi.
Preučevanje možganov, nevronov, nevronskih mrež in vsega, kar sodi zraven, nesporno dokazuje, da imajo vsi sesalci zavest. Ljudje sicer mislimo, da smo pametni in inteligentni in imamo zavest in smo nekaj več kot te živali, vendar je tako razmišljanje zelo revno in je pravzaprav v celoti zgrešeno.
Sesalci, ki imajo zavest, imajo zato tudi izkušnje. Ljudje ne vemo, kako je biti pes ali mačka. Ne vemo, kako je biti kaka druga žival, in prav to spoznanje je odločilno za naše vedenje do njih. Ker ne vemo, bi morali biti do njih bistveno bolj prijazni, kot smo.
Tudi ptice imajo možganske strukture, ki omogočajo zavest in zelo prefinjeno vedenje. Očitno je, da obstajajo tudi drugačni umi in drugačne zavesti, kot je naša. Ne vemo natančno, kako je z ribami in insekti. Številne ribe se vsekakor vedejo na načine, ki omogočajo sklepanje, da imajo zavest.
Vsa ta bitja množično pobijamo in jemo. V svoji antropocentričnosti smo prepričani, da imamo vso pravico do takega delovanja, toda v resnici se glede tega predvsem motimo. Izključevanje ljudi ni bistveno drugačno od izključevanja drugih živih bitij.
