Dr. Dušan Rutar
Napisal bom novo knjigo. K tej odločitvi me je privedla misel, s katero se ukvarjam že vse življenje. Po eni strani je preprosta, po drugi pa precej zahtevna za razmišljanje. Naj jo zapišem. Ko se odločimo, da napišemo knjigo ali izvedemo predavanje, se pogovarjamo in skušamo nekaj povedati, se lahko zgodi dvoje: inkarniranje nove misli, navzočnost novih konceptov. Ne le idej, besed in pojmov, temveč konceptov kot multiplicitet. V nadaljevanju bom skušal pojasniti, kaj to pomeni. Še prej pa bom razložil, zakaj še sem se odločil napisati knjigo. Za knjigo sem se odločil, ker me vznemirja dejstvo, da so sodobne družbe hierarhične in da so hierarhije, politične, ekonomske, družbene, nepravične. Sklep je tako rekoč na dlani: v imenu pravičnosti jih velja spreminjati. A kako to narediti? Kako spreminjaš svet? S knjigo? Saj mi že od nekdaj pravijo, da sveta ne moreš spremeniti in da celo samega sebe komaj lahko spreminjaš. Z njimi se kljub vsemu ne strinjam. Tudi zato bom napisal knjigo o potovanjih k navadnim ljudem. Ne k elitam, temveč k slehernikom, med katere sodim tudi sam. Naj sedaj povem, kaj pomeni inkarniranje misli in kaj je navzočnost novih konceptov. Vzemimo primer, da bo vse skupaj konkretno in razumljivo.
Imejmo pred seboj človeka, ki hoče povedati nekaj novega. Razmišljal je in sedaj želi artikulirati svoje misli. Kaj skuša s tem narediti?
Človek, ki želi povedati nekaj svežega, novega in drugačnega, skuša predvsem nekaj narediti. Njegovo govorjenje je že dejanje, je akcija, je delo, je delovanje. Torej nekaj dela: govori. Ker želi povedati nekaj novega, tvega, da ga ne bo nihče poslušal. Tvega, da ga bo kdo polil z gnojnico. V zgodovini se je to zgodilo velikokrat in vsi vemo, da je res tako.
Taka dejanja namreč niso trivialna. Ne mislim, da skuša človek na nov način povedati nekaj o vremenu ali fuzbalu. Ne, mislim na nekaj drugega.
Mislim na to, da skuša človek, ki želi povedati nekaj novega in svežega, spregovoriti o lastni identiteti, o sebi, o svojem družbenem položaju, saj je družbeno bitje, kar pomeni, da ipso facto že govori o družbenih hierarhijah, nepravičnosti in izključevanju. Torej se odloči, da bo govoril o tem, kar zaradi delovanja hierarhij ne obstaja, ne more obstajati in je zanikano. Govori o nečem novem in želi, da ga drugi ljudje prepoznajo, da ga razumejo, da mu prisluhnejo, da se z njim pogovarjajo kot z enakim.
Taka dejanja so torej očitno usmerjena zoper hierarhije, zoper nepravičnosti in zoper izključevanje. Z njimi postane človek viden, zaradi njih obstaja na nov način in želi, da ga drugi razumejo. Ni treba, da se z njim strinjajo, saj razumevanje povsem zadošča.
Koliko ljudi je na tem svetu, ki imajo vsak dan občutek, da jih nihče ne posluša in ne razume?
