Dr. Dušan Rutar
Snežilo je ves dan, zato sem imel veliko časa. Zvečer je bil na vrsti film, na katerega sem se pripravljal že nekaj dni: Mudbound (Dee Rees, 2017). Vedel sem, da dobro razmišlja o življenju in smrti, o vojni in ljubezni, o družbenem življenju po drugi svetovni vojni na jugu ZDA, v Misisipiju, kjer je vsako resno razpravljanje o tem, kar imajo med seboj belci in temnopolti tako rekoč nujno ujeto v rasistične klišeje, logiko izkoriščanja delavcev, represije teh, ki imajo napačno barvo kože, in nemožnost, da bi prišli do kakršnega koli konsenza. Že vnaprej smo zato lahko prepričani, da temnopolta družina na jugu ZDA v času druge svetovne vojne in takoj po njej nima prav dosti možnosti, da je ne bi nadlegovali in skušali izključiti. Vse to se tudi zares zgodi, zato na koncu odide, vendar nič ni tako, kot je videti, kar je zares dobro; to je izvrsten film. Njegova izvrstnost je natanko v tem, da se najprej zelo konkretno posveti obema družinama in natančno razišče, kaj in kako imajo njuni člani med seboj, potem pa ugotovi, da empirična dejstva, ki povedo, kako živijo iz dneva v dan, niso tako pomembna, kot je pomembna zgodovinska perspektiva. Skoraj bi lahko rekli, da se film dvigne na tisto raven, ki jo je nekoč orisal Lukács, ko je dejal, da moramo za razumevanje družbenega življenja ljudi dobiti vpogled v zgodovinske tendence, kajti sama objektivna dejstva o njem so premalo, da bi kaj razumeli. Česa se potemtakem lahko naučimo?
Naučimo se, da imajo temnopolti prebivalci ZDA zaradi preteklih izkušenj in vpogleda v naravo vsakdanjih praks, ki jim omogočajo preživetje, svojevrstno prednost pred belci, saj sta na njihovi strani potrpežljivost in praktična inteligenca. Naj oboje ponazorim s sklepno sekvenco iz filma Mudbound.
Na koncu spremljamo brata, ko želita pokopati lastnega rasističnega očeta, ki preprosto ni bil niti voljan niti zmožen skupnega življenja s temnopoltimi sosedi, potem ko je odkril, da je eden izmed njih spočel med vojno, ko je bil kot vojak v Evropi, otroka z belko. Dejstvo, da se je to zares zgodilo, zanj pričuje najdena fotografija, izbije sodu dno, zato sledi brutalno rasistično maščevanje, zaradi katerega je Ronsel (Jason Mitchell), tako je ime sinu, ki je služil v vojski, ob jezik.
Ker je ob jezik, kajpak ne more govoriti. Torej je nem, kar ni naključje. Pretepejo ga skoraj do smrti, vendar ne umre in niti to ni naključje.
Zato pa umre oče, Pappy (Jonathan Banks), ki ga zaduši lastni sin Jamie (Garrett Hedlund). Kot rečeno, ga skušata brata pokopati, ravno v tistem trenutku pa pripelje mimo voz, s katerim celotna družina Jacksonovih zapušča območje in se seli drugam; poškodovani, a živi Ronsel leži v krsti, vendar je ne morejo videti, kar je na dnu voza.
Oče Hap (Rob Morgan) sestopi z voza, potem pa sledi nekaj zares izjemnega. Je namreč pridigar, zato pokoplje mrtvega smrtnega sovražnika tako, kot se spodobi, obenem pa sporoči drugi strani, če lahko tako rečem, da sami ne bodo zgolj preživeli, temveč se bodo še dvignili, ker je zgodovina na njihovi strani. Prav zato odhajajo, a niso izključeni.
