DR. Dušan Rutar
Obstajajo ideje, ki jih je vredno širiti, in obstajajo ideje, ki tega ne zaslužijo. Širijo se kajpak ene in druge, toda kljub temu je dobro znati filtrirati jih, da ne slišimo preveč drugih in da širimo več prvih. Rad bi širil idejo, kot je predstavljena spodaj. Zakaj je to pomembno? Pomembno je zlasti zaradi svojevrstne skrivnosti, ki ni le skrivnost zdravega razuma, temveč je tudi skrivnost filozofije in znanosti. Anil K. Seth, britanski profesor kognitivne in komputacijske nevroznanosti, jo imenuje generiranje zavesti. Kako jo možgani v vsakem od nas ustvarjajo? Generiranje zavesti je pomembno, ker že besedna zveza pove, da ne obstaja sama od sebe. Ustvarjajo jo možgani. In brez zavesti ni ničesar. Ni naše identitete, ni našega telesa, ni občutka, da obstajamo. Po tej plati je zato nepogrešljiva in seveda izjemno pomembna.
Pomembna pa je tudi zaradi nečesa drugega. Anil Seth pravi takole: zavest in inteligenca sta dve različni zadevi. Človek na primer trpi, tudi če ni posebno inteligenten. Tudi živali trpijo in čutijo bolečino. Roboti so sicer vse inteligentnejši, toda to še ne pomeni, da so tudi čuteči. Ljudje so oboje.
Glavno pa je morda tole spoznanje: zavest je posebna oblika nadzorovanih halucinacij. Tu pogosto nastopijo težave. Ljudje se namreč velikokrat ne morejo sporazumeti glede njih. Vztrajajo pri svojih nadzorovanih halucinacijah, kot da so objektivna realnost, in izključujejo druge, češ da se motijo. Zares je včasih težko ali skoraj nemogoče sinhronizirati se in se strinjati o naravi takih halucinacij. Občutek solidarnosti in egalitarnosti je pri tem zelo pomemben.
To ne pomeni, da se skušamo poenotiti, pomeni le, da se strinjamo, da haluciniramo, in sicer vsakdo nekoliko drugače. Za skupno življenje je kajpak pomembno vsaj to, da se strinjamo z zapisanim. Z vsebino nadzorovanih halucinacij se tako ali tako nikoli ne moremo povsem strinjati. In nobene potrebe ni, da bi se.
Nekoliko drugače lahko rečemo za izkušnjo samega sebe in lastne identitete. Tudi to je izjemno krhka izkušnja in občutek sebe lahko tudi razpade. Celo izkušnja, ki nam pove, kaj je naše telo, je zgolj najboljše ugibanje (best guess), poudarja Anil Seth. Je torej nadzorovana halucinacija in ni objektivna danost, čeprav se nam spontano zdi, da je.
Ogledal sem si še film.
Ideja je izvrstna in izzivalna: v kvadratu so vsi ljudje enakopravni, uživajo iste univerzalne pravice in so dolžni drug drugemu pomagati. Umetniški projekt je sočasno tudi politični in družbenokritični, poleg tega pa je tudi eksperiment brez primere. Vse to nam ponuja za oskarja nominirani švedski film s preprostim naslovom The Square (Ruben Östlund, 2017).
Večje razumevanje sveta spremlja večji občutek čudenja (wonder) in spoznanje, da smo del sveta, ne pa nekaj, kar je ločeno od njega, pravi Anil Seth. Z njih se absolutno strinjam, zato sem ogled filma z lahkoto povezal z idejo, za katero sem na začetku zapisal, da bi jo rad širil.
Česa se lahko naučimo iz zapisanega? Da je naša individualna zavest zgolj ena od mnogih možnih oblik zavesti o svetu, kar pomeni, da je izključevanje drugih oblik zavesti, češ da so manj vredne od naše, manj inteligentne in manj pomembne, narcizem brez primere, ki se ne bi smel širiti.
